Advent 2008

Drage obiskovalke in obiskovalci spletne strani naše škofije, prisrčno pozdravljeni!

Adventno smo vas pričakovali! Advent namreč pomeni pričakovanje, ki mu odgovarja Gospodov »prihod«, po katerem hrepeni človekovo srce. Hrepenenje je najpomembnejši element tudi vsake biblično-krščanske molitve, kar zaznamo iz Izaijeve molitvene prošnje: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« (Iz 63,19). S tem hrepenenjem neizmerne žeje človeka po Bogu lahko nenehno molimo. V tem smislu je človek en sam velik »advent«, vse dokler ne bo to hrepenenje v nebesih v polnosti potešeno. Na poti do tja pa Gospod to hrepenenje izpolnjuje na različne delne načine. Ne nazadnje tudi preko karitativnega delovanja, v katerem si Kristus želi privzeti nas kot orodje svoje bližine in ljubezni. Naj nas letošnje geslo tedna Karitas (ki smo ga sklenili na 1. adventno nedeljo) »Rad te imam,  zaupam ti« vabi ves adventni čas, da poživimo svoj stalni advent. Odnosa ljubezni ni brez zaupanja. Vendar si je zaupanje težko pridobiti v svetu tekmovalnosti, izrivanja, mnogih osamljenosti, razočaranj in splošnega pomanjkanja časa drug za drugega; v svetu rastoče bede in pomanjkanja pa je še posebej težko vzpostaviti zaupne vezi. V pastoralnem letu mladine si še posebej prizadevajmo, da bi mladi našli v svoji okolici dovolj možnosti za zaupanje. Še posebej tisti mladi, ki jih razne stiske izrivajo na rob bivanja in zato izgubljajo vsako zaupanje v družino, v državne institucije in institucije sploh, nenazadnje ne zaupajo več niti Cerkvi in morda niti Bogu ne več.
Advent – pričakovanje Gospoda! Gospod je sicer že tu, a si želi biti vedno bolj »tu«! Kar pomeni, vedno bolj »v odnosu« z nami – in preko nas z vsemi, ki po njem hrepenijo, pa se tega zavedajo ali ne. Advent nas spet spominja na dejstvo, da nas nič ne more dokončno zadovoljiti, razen odnosa ljubezni. Vprašanje je le, kaj ali koga zares pričakujemo. Na kaj ali na koga smo res vsak dan pozorni – čuječi? Kaj je naša prva jutranja misel?, kaj zadnja želja v dnevu?, katero hrepenenje nas živo spremlja ves dan?
Zanimiv je evangelij 1. adventne nedelje, ki je odlomek zadnjega Jezusovega govora pred trpljenjem: ves je usmerjen v čuječnost in ga sklene s pozivom: »Pazite in čujte /…/ Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33.37). Biti čuječ, pomeni biti pozoren, buden; slišati, kaj se dogaja, in reagirati pravočasno in primerno. Krščanstvo torej ni kakšen opojni napoj, ki bi nas zazibal v spanec, marveč je izziv in poziv za budno pričakovanje: prava čuječnost je oko srca, ki je uprto v Gospoda.
Zato si v adventu prizadevajmo biti pozorni in prisluhnimo:
- Najprej sebi. Tudi sebe je treba slišati, morda najprej. Umiriti se, se zaznati, prisluhniti svoji notranjosti; priznati si svoja čustva in občutke (pozitivne in negativne), jih imenovati s pravim imenom – to je danes že prava umetnost, ki je mnogi niso več sposobni. Tudi to je adventni klic.
- Nato slišati druge: biti pozoren in čuječ do drugih (do zakonca, družinskih članov, prijateljev, zaročenca/ke, fanta/dekleta, sodelavcev, mladih, še posebej do tistih, ki so v raznih stiskah …): pogovarjati se z njimi, zaznavati njihove strahove in stiske …
- »Slišati« naravo, biti pozoren do dogajanj v njej, do sprememb, ki se dogajajo v njej in imajo lahko tudi usodne posledice za življenje …
- In seveda, ne nazadnje, slišati Boga, ki je nežno prisoten, ki na toliko različnih načinov govori in nas odrešuje … ter hrepeni po nas, da bi nas osrečil.
In naj bo vaš letošnji adventni čas duhovno bogat!
+ Marjan Turnšek
murskosoboški škof