Ob 150-letnici rojstva Jožefa Klekla

ponedeljek, 10.06.2024

Ob 150-letnici rojstva Jožefa Klekla

Nekaj paberkovanja o Kleklovih prizadevanjih za nove duhovne poklice

Klekl je prepričan, da je prav Marija z njegovim mesečnikom Marijin list Slovenski krajini (Prekmurju) darovala največji dar in to so duhovniški poklici, ki pomenijo milost, ki presega vse druge milosti. Bil je prepričan, da so duhovniški poklici življenjskega pomena za narod: „Brez dühovnika nega Jezuša v Oltarskom Svestvi, nega milošče na zemli, brez milošče pa nega zveličanja. Ki to pomisli, vidi velikost dühovniškoga pozvanja.“

Klekl meni, da je Terezija Deteta Jezusa prav zaradi svetega življenja in smrti misijonarila v mnogih duhovniških in misijonarskih dušah in med te prišteva tudi sebe. Vse ljudi prosi, naj Terezijo Deteta Jezusa prosijo za nove duhovniške poklice, za blagoslov mladine, duhovnikov in njega samega, ki se imenuje „grešni duhovnik“.

Poleg Marijinega lista sta tudi tednik Novine in Kalendar Srca Jezušovoga redno poročala o salezijancih, kar pomeni, da jih je Klekl dobro poznal in z njimi sodeloval. Ni znano, kdaj je Klekl prvič navezal stike z njimi. Vendar pa je že ljubljanski kanonik Luka Jeran (1818-1896) navezal stike z ustanoviteljem salezijancev Janezom Boskom, kar pomeni, da so Slovenci, predvidevamo lahko da tudi Prekmurci, slišali za salezijance že v 19. stoletju, saj je Jeran leta 1888 v Zgodnji Danici (1849-1906) obširno predstavil don Boskovo življenje in delo. Predstavil ga je kot največjega vzgojitelja in duhovnika svoje dobe. Tako je mogoče, da se je Klekl tudi zaradi Jeranovega poročanja v Zgodnji Danici že v zgodnji mladosti lahko informiral o salezijancih in se kot duhovnik tudi odločil, da bo skrbel za salezijanske poklice predvsem zaradi njihovega vzgojnega in misijonskega poslanstva, ki temelji na pobožnosti do evharistije in Marije Pomočnice.

Že leta 1909 se je pri Kleklu, takrat še župniku pri sv. Sebeščanu v Pečarovcih, zglasil Jožef Kerec (1892-1974), doma iz Prosečke vasi, ki mu je Klekl omogočil šolanje in dosego salezijanskega misijonskega poklica. Klekl mu je ob tej priliki dejal: „V Budimpešto ne boš šel in tudi v Gradec ne. Raje te pošljem v slovensko središče, v Ljubljano.“

Kalendar Srca Jezušovoga je leta 1936 prikazal vlogo Martinišča v Murski Soboti pri vzgoji za misijonske poklice, še posebej pa sodelavca Marijinega lista, prvega prekmurskega salezijanca Jožefa Radohe, ki mu je pot k salezijancem pokazal sam Klekl. Za ravnatelja Martinišča je bil imenovan 7. avgusta 1923, kjer je zbiral fante za to ustanovo in mnoge vzgojil za duhovni poklic. Celo mariborski škof A. Karlin je dejal, da je Martinišče njegovo drugo malo semenišče, saj je precej Radohovih gojencev prišlo v mariborsko bogoslovje.

Čeprav so se salezijanci mariborskemu škofu zavezali, da dijakov ne bodo navduševali za redovne poklice, je Radoha predvsem v počitnicah, ko so bili dijaki na svojih domovih, okrog sebe zbiral tiste fante, ki so čutili misijonski poklic. Vsako leto meseca avgusta je bil v Martinišču organiziran tečaj italijanskega jezika, kjer so se interesenti za misijone učili tega jezika, da so lahko v Italiji brez težav nadaljevali pripravljalni tečaj. Od leta 1925 do 1929 jih je Radoha osebno vodil v Italijo v salezijanske zavode, kjer so se pripravljali za misijonsko delo. Radohovo dejavnost je poznalo in cenilo tudi vodstvo salezijanske družbe.

Po Kleklovi periodiki je postala misijonska misel v Prekmurju nekaj povsem domačega, zato se je veliko število duhovnih, tudi misijonskih poklicev nadaljevalo še po 2. svetovni vojni.

Ob 30-letnici obstoja Marijinega lista, leta 1935, je izšla posebna številka, ki poimensko predstavi 480 živečih ljudi, ki so bili v službi Cerkve kot duhovniki, redovniki, sestre in duhovniški kandidati (semeniščniki). Če je takrat Prekmurje imelo okrog 100.000 prebivalcev, med njimi 70.000 katoličanov, pomeni, da je na 208 prebivalcev in na 146 katoličanov prišel 1 duhovni poklic. Klekl trdi, da je Prekmurje pošiljalo v tujino več misijonarjev kakor preostala Jugoslavija, in to predvsem na Kitajsko, Kubo, v Palestino, Tunizijo, na Japonsko, v Indijo, Brazilijo, Srednjo Ameriko, ne upoštevajoč, da so misijonarji delovali tudi širom po Jugoslaviji. Marijin list je še leta 1938 predstavil 9, leta 1940 pa 17 novomašnikov iz Prekmurja, ki so takrat obhajali svoje nove maše.

Kleklova periodika je torej pokazala izjemno širino pri delu za duhovne poklice, saj je obveščala bralce o duhovništvu, redovništvu in misijonskih poklicih. V periodiki so imeli posebno mesto salezijanci, kar je po svoje razumljivo, saj je Klekl imel očitno z njimi povezave že ob začetkih izhajanja Marijinega lista, kar dokazujejo prvi prekmurski salezijanski gojenci že pred letom 1910.

Klekl je tudi vso svojo periodiko posvetil sv. Janezu Bosku. Vendar pa njegova periodika kaže širino v odnosu do vseh redov, kar izpričujejo sestavki o redovnih ustanoviteljih, poročila o prekmurskih redovnikih in tudi o delovanju Frančiškovega tretjega reda, katerega član in voditelj v Prekmurju je bil Klekl. To pomeni, da je njegova periodika izražala univerzalnega katoliškega duha, ki je dopuščal možnost izbire in odločitve. Versko-etična razsežnost Kleklove periodike je gotovo spodbujala ljudi k versko-moralni drži. Zato so se lahko oblikovale družine, ki so zmogle in bile pripravljene vzgojiti številne duhovne poklice.

msgr. dr. Peter Štumpf, škof