Novi salezijanec iz Prekmurja

torek, 20.09.2016

Božji klic sem v sebi nosil že več let in vedno znova postavljal na prvo mesto svoje želje in želje mojih domačih. Božji klic ni nekaj, kar se ne da čutiti, ampak je zelo jasen. Težava je bila vedno v tem, da sem ga preslišal ali se delal, da ga ni. Ob koncu osnovne šole sem prvič začutil, kaj Bog želi od mene, takrat sem našel zgled v domačem duhovniku, a sem se odločil, da sledim sanjam o moji karieri. Ob koncu gimnazijskega šolanja je klic ponovno prišel na plano, celo razmišljal sem o vpisu na teologijo, a sem se po pogovorih z več ljudmi odločil, da tega koraka ne naredim. Tako sem se vpisal na študij zgodovine in kmalu tudi zapustil Cerkev ter zašel v sekto, v kateri sem bil naslednjih pet let, vse dokler nisem spoznal, da sekta nima nič skupnega z Bogom. Vse, kar mi je ostalo, je bil Bog, kajti Njega tudi za ceno sekte nisem nikoli zapustil. Ob koncu študija in odhodu iz sekte sem spoznal veliko praznino v mojem življenju, ki je ni bilo mogoče napolniti z ničemer. Dogodek, ki ga posebej izpostavljam in je obrnil vse na glavo, je bila znana medijska zgodba o duhovniku Martinu iz Svetega Jurija v Prekmurju. V tej zgodbi sem nastopil kot naivnež, kar so številni izkoristili. Preko sekte mi je Bog dal spoznati drugo realnost, ki je še kako prisotna v družbi in žal vsa ta protikrščanska učenja prodirajo po vseh možnih kanalih v družbo in Cerkev ter jo uničujejo. Lahko mirne vesti povem, da sem bil kot apostol Pavel preganjalec Cerkve, sodeloval sem z najbolj vztrajnimi nasprotniki Cerkve na Slovenskem, v zgodbi omenjenega duhovnika sem spoznal vso umazano igro, ki je daleč presegla vsa moja dotedanja spoznanja. To je bila točka, na kateri sem se začel zavedati, kako globoko sem padel in začel iskati Božjo pomoč. Po nekaj letih se me je Bog usmilil, spravil sem se z lokalno Cerkvijo in s škofom. V tem času so imeli številne načrti z mano tudi moji starši in bil sem hude notranje boje ter se čedalje bolj oklepal Gospoda. Tako je prišel še tretjič v življenju na plano Božji klic, na katerega sem po pravi drami odgovoril z DA. Povod je bila molitvena skupina, ki moli k svetemu Jožefu, po kateri je Bog še enkrat podelil to milost. Vedel sem, da me Bog kliče v samostan, a kam, mi ni bilo jasno. Od mene so mnogi pričakovali, da si najdem dekle, se poročim in nasledim našo domačijo. Ker sem bil tako dolgo samski, sem bil vzrok pohujšanja vsem. Veliko sem se boril proti Božjemu klicu, vedno znova iskal opravičila in izgovore. Na koncu je Božja volja zmagala, tudi za ceno bega od doma, ker z domačimi dialog o tej moji odločitvi ni bil mogoč. Salezijance sem spoznal preko interneta, tako sem prišel v stik z gospodom inšpektorjem. Pogovarjal sem se z odgovornim za poklicno pastoralo in nato spoznaval iz dneva v dan Božjo voljo v delu z mladimi. Po enoletni predpripravi na Rakovniku sem skupaj z Gregorjem in Filipom začel enoletni noviciat v italijanskem Pinerolu, ki smo ga zaključili z izpovedjo prvih redovnih zaobljub. Bojeval sem in še bijem hude notranje boje, verjamem pa, da se bo Bog v svojem neskončnem usmiljenju dotaknil vseh, ki se z mojo odločitvijo ne strinjajo.
Damjan Grlec

Vir: http://www.donbosko.si/