| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 2025 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Murska Sobota - 4. Nikodemov večer
sobota, 19.02.2011
Zadnji večer Nikodemovih večerov nam je z glasbenim nastopom polepšala učenka glasbene šole Beltinci Martina Tratnjek s flavto ob klavirski spremljavi Kristjana Penhoferja, stolnega organista. Po glasbenem uvodu je prisotne pozdravil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Moderatorka večera je bila predstavnica Združenja sv. Miklavža, Mateja Žižek. Predavanja se je udeležilo okoli 100 obiskovalcev.
Msgr. dr. Anton Stres je doktoriral iz teologije leta 1974 v Ljubljani in iz filozofije leta 1984 v Parizu. Do svoje posvetitve v škofa, leta 2000, je na ljubljanski Teološki fakulteti opravljal delo profesorja in predstojnika Katedre za filozofijo. Bil je tudi provincialni predstojnik province Misijonske družbe lazaristov ter dolga leta predsednik Komisije Pravičnost in mir.
Škofovsko službo je opravljal v Mariboru in Celju, vse dokler ni bil letos imenovan za nadškofa v Ljubljani. V svoji akademski karieri je napisal 18 knjig in brošur ter več kot 300 strokovnih in poljudnih člankov.
Škofovsko službo je opravljal v Mariboru in Celju, vse dokler ni bil letos imenovan za nadškofa v Ljubljani. V svoji akademski karieri je napisal 18 knjig in brošur ter več kot 300 strokovnih in poljudnih člankov.
Povzetek predavanja:
Človekova dejavnost do bližnjih je pomembna za človeka. Namen predavanja je, stopiti globlje, da pokažemo, spoznamo in uvidimo, da je človekovo življenje takšno, da nujno vsebuje odnos do drugih. Človek je bitje, ki rabi odnos z drugim. Če to odmisli, škoduje samemu sebi, ni v polnosti človek.
Solidarnost splošno pomeni sočutno povezanost z drugimi. Povežejo se tisti, ki trpijo. Tudi tisti, ki imajo neke skupne cilje in drug drugemu pomagajo pri uresničevanju le-teh. Povezani smo vedno, tudi takrat ko smo v težavah, v sreči in nesreči. Ne moremo biti brezbrižni, ko je sobrat v stiski. Beseda solidarnost izhaja iz besede soliden, kar pomeni trpežen, trden, vzdržljiv. In solidum je bil v starem Rimu pravniški izraz in je pomenil solidarnostno poroštvo. Beseda solidarnost je nastala v Franciji v 19 stoletju. Medsebojna povezanost ljudi je izvirno temeljno človeško izkustvo v tradicionalnih starih družbah (Afrika, Indija, Južna Amerika …). Prevladuje rodbinska povezanost, ki je močna. Vsak član je zavezan, da vedno gleda na skupnost, skupnost pa ga ščiti, varuje, mu jamči varnost, ki je brez pomoči skupnosti ne bi imel. Ni raznih zavarovanj (socialno, pokojninsko). Posameznik je izpostavljen vsemu mogočemu, zato je odvisen od rodbine. Tam klan narekuje vsakemu svojemu članu vsako dejanje, tudi, da naredi kaj slabega. Sodobna družba je veliko bolj individualizirana in temelji na posamezniku. Naši očetje so jedli kislo grozdje. Krivda naših prednikov se prenaša tudi na nas. Če eden naredi nek zločin, se ta zločin raztegne tudi na naslednje generacije (kolektivna grešnost). Osebno individualno odgovornost so pričeli poudarjati preroki. Vsakdo je odgovoren za svoja dejanja. To je bilo v poznih religijah. Sodobni liberalizem, ki se pojavi v 18. stoletju, poudarja posameznika in omalovažuje povezanost. Kot reakcija na liberalizem so se pojavili utopični socialisti, ki so skušali nasprotovati vedno močnejšemu liberalizmu. Govorili so o religiji človeštva, da je človeštvo kakor Bog in ga je potrebno častiti. Pojavila se je beseda solidarnost. Z njo so hoteli nadomestiti krščanski izraz ljubezen do bližnjega. Odnos daj – dam ustvarja solidarnostno povezavo. Solidarnost je obojestranska, simetrična. Dajem skupnosti in prejemam. Krščanska ljubezen do bližnjega je nekaj drugega. Zgleduje se po božji ljubezni, zato ni simetrična. Bog nas ima rad tudi, ko tega nismo vredni, ko nismo pošteni do njega. Bog nas nima rad, da bi bili mi dobri, ampak smo dobri, ker nas ima rad – Avguštin. Tudi, če smo mi nezvesti, on ostane zvest, ker se sam sebi ne more izneveriti. Bog nas ima brezpogojno rad, ker je čista ljubezen. Tu je velika razlika med solidarnostjo in krščansko ljubeznijo do bližnjega. Solidarnost je dejstvo (naša medsebojna odvisnost) in hkrati vrednota in ukaz (do drugih ne smem biti brezbrižen).
Solidarnost in razmerje sta temeljni dejstvi v življenju človeka. Biološko – brez drugih človek ne preživi. Človek je najbolj nebogljen ob rojstvu. Živali so veliko bolj samostojne, ko pridejo na svet. Človek potrebuje podzavestni stik odnosa, nasmeh matere in drugih okoli sebe, občutek sprejetosti. Oblikuje se njegov značaj. Psihično zdravje izhaja iz najbolj primarnih obdobij življenja. Odločilno je, v kakšnih odnosih v družini odraščamo, ali se čutimo sprejete. To nas zaznamuje. Pri odpravljanju posledic neustreznih odnosov skušajo pomagati psihologi.
Tega, kar se je zgodilo z nami, nikoli ne moremo popraviti. Če lončar oblikuje lonec in ga da v peč, ga več ne more popraviti. Za oblikovanje duše, značaja, naše osebnostne strukture so najpomembnejši odnosi. Razmerje do drugih in do samega sebe, je človekova lastna samopodoba. Kompleksi so povezani z našim odnosom do drugih. Podobo samih sebe beremo v očeh drugih. Na tem je zgrajeno tudi duhovno bivanje. To pomeni, da je človek edino bitje, ki ima odnos do samega sebe, zaveda se sebe in ve, da je. Jaz vem, da vem, da sem. To povejo tudi naši povratni glagoli. Primer: se umivam – jaz samega sebe umivam. Človek govori in se tega zaveda. Tudi zvočnik govori (oddaja zvok), a se tega ne zaveda. Tu je glavna razlika med človekom in vsem drugim. Tudi živali nimajo odnosa do sebe. Ne zavedajo se bolečine. Zavedanje samega sebe je bistveno za duhovno bivanje. Lahko razpolagamo s seboj. Če imamo hrano pred seboj, se lahko zavestno odločimo, da ne bomo jedli, kljub lakoti. Živali tega niso sposobne. Razmerja so zelo pomembna. Brez tega ni človeškega življenja.
Individualizem poudarja posameznika – jaz, moja svoboda in cilji, drugi me ne brigajo. Začetki individualizma so bili v 16. in 17. stoletju, v začetku novega veka. V politiki se je uveljavil kot liberalizem. Ni več pomembna pripadnost, ampak to kar posameznik hoče. V religiji se to kaže na subjektu, vsakdo si lahko sam in svobodno razlaga Sveto pismo. V ekonomiji se kaže kot svobodna konkurenca. Ta moderna miselnost prekine s staro mislijo Aristotla, da je človek družbeno bitje. Prvi, ki je izrekel novo misel je bil Hobbes – človek človeku volk, boj vseh proti vsem. Človek je najprej posameznik, suveren, dela, kar hoče. Zato pridemo v konflikt.
Individualna svoboda je v sodobni družbi temeljnega pomena. Glavno je da, smo svobodni. To se odraža tudi v misli na pravice, ki so na prvem mestu. Vsak se zanima samo zase in za svoje pravice. Dolžnosti do drugih so nepomembne. To vodi v hudo svobodnjaštvo. To vodi tudi v suveren trg. Naj zmaga najboljši, ostali naj propadejo. Drugi so nekaj, kar je ovira, nam hodijo na poti. Zaželeno je, da jih ne bi bilo. Najbolj značilna izjava v tem smislu je izjava Sartra: »Drugi so pekel, pekel, to so drugi.« To je skrajno stališče, ki ga redko kdo zagovarja.
Svoboda je nekaj zelo pomembnega, je velika vrednota. Ni sama sebi namen. Z njo se ne smemo igrati in je ne smemo izkoriščati. Namen je, da zmoremo v vsakem trenutku svojega življenja priznati, kar je res in narediti kar je prav. Na podlagi svobode smo lahko moralna bitja. Če neko dejanje storimo pod prisilo, le-to ni dobro ne slabo, ker ga nismo storili svobodno. Svoboda nam je dana, da iz sebe naredimo dobrega človeka. Je nujen pogoj, ki nam omogoča najvišjo vrednoto, preko katere lahko uresničimo sebe. Je najvišja in najmočnejša vrednota. Vernost in priznavanje Boga je svobodno dejanje.
Kolektivizem je nasprotje liberalizma. Za kristjane je nesprejemljiv, saj se zanemarja človekova subjektivnost, človek je podrejen skupnosti, teptajo se človekove pravice. Pojem komunizem izhaja iz pojma komuna, kar pomeni skupnost. Podoben pomen ima totalitarizem, kjer interesi skupnosti prevladajo nad posameznikom.
Personalizem (persona = oseba) hoče biti neka tretja pot. Po eni strani sprejema moderno zavest o brezpogojni vrednosti posameznika, poudarja človekove pravice. Je nasprotje kolektivizma, ki poudarja skupnost. Človek ni sredstvo, ampak cilj. Do sem se strinja s sodobnim poudarjanjem človeka kot subjekta. Človek ni objekt, ki bi ga nekdo izkoriščal. Je vrednota in ni neka porabniška korist. Nimamo pravice, da bi se izključili iz odnosa do drugih. Poudarek na sebi se ne izključuje v odnosu do drugih. Poudarja enkratnost, neponovljivost in vrednost posameznika, nenadomestljivo vrednost. Sv. Trojica je najtesnejša povezanost in najpopolnejša različnost. Je en sam Bog in so trije: Oče Sin in Sveti Duh. V materialnem svetu občestvenost ni možna. Trije kamni ne morejo biti eden. Človek je cilj in ne vrednota. Vsak človek je nosilec dostojanstva, predmeti in živali niso. Predmete izkoriščamo, uporabljamo, imamo jih za sredstvo. Njihova vrednost je odvisna od tega, koliko nam koristijo. Človekova vrednost pa ni odvisna od tega, koliko drži. Narava je prirojena, kultura je narejena. Človek je ustvarjalec kulture. V medsebojnih odnosih razvijamo dostojanstvo, drug drugemu pomagamo. To je naša temeljna solidarnostna dolžnost. Pomoč drugemu je dostojanstvo drugemu. Človek, ki nima osnovnih pogojev, je prizadet v osnovi dostojanstva. Velikokrat ne znamo razlikovati med ljubeznijo do sebe in sebičnostjo. Ljubezen do sebe si dolgujemo, sebičnost pa je njena sprevrženost. Veliko ljudi ne vidi smisla življenja. To je posledica individualizma, egocentričnosti – usmerjenosti vase. Če se človek ukvarja s samim seboj, se sebe naveliča. Ima vsega dovolj, nima pa odnosov, prijateljev. Nasprotje egocentričnosti je alocentričnost – usmerjenost k drugemu, ljubezen do drugega. Samo tisti, ki je našel nekaj, za kar je pripravljen umreti, si zasluži, da živi. Ljudje smo bitja odnosov. Brez tega ne moremo doseči dostojanstva, konkretne življenjske izkušnje, smisla življenja.
Človek je cilj in krona stvarstva. Bog ustvarja zastonj, zato je človek vrednota. Na voljo imamo samo dve možnosti, kako naj pojmujemo svoje življenje. Prva možnost –materialistična – vse je le materija, ki je slepa. Kozmos je klobčič energij in sil, ki se premetavajo. Človek je misleči, duhoven. Materija ni duhovna. Druga možnost – Bog nas ne potrebuje, nima interesov. To bi pomenilo, da mu nekaj manjka in ne bi bil Bog. Bog nas podarja nam samim. Bog ustvarja zastonj, zato je človek vrednota v sebi. Bogu podobnost je v tem, da lahko mislimo, se zavedamo, smo svobodni, smo občestvena bitja kot v sv. Trojici. Bog ni samotar, so trije, občestvo, ljubezen, nujno sv. Trojica. Nekaj te ljubezni smo sposobni dojeti in uresničiti. Naši odnosi so vedno ogroženi zaradi grešnosti in zapiranja samih vase. Bog je bil solidaren do nas, tako da je postal eden izmed nas, dal svoje življenje za nas in vstal od mrtvih. To so tri temeljne resnice.
Kaj je bistvo krščanske vere? Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil in kdor ga izgubi, ga bo našel. Sebičnež se izgubi. Bližina, ki jo ustvarjajo sodobna komunikacijska sredstva ni dovolj. Biti blizu, sosed, še ne zagotavlja novih odnosov, bratstva. Mejnik svobodnosti je francoska revolucija, ki je izbrala geslo: svoboda, enakost in bratstvo. Kaj od tega je uresničeno? Svobode nimamo dovolj. Enakosti, enakopravnosti ni več. V sodobnem svetu se razlike povečujejo. V globaliziranem svetu smo sosedje, nismo pa bratje. Bratstvo terja skupnega očeta, katerega nam razodeva starejši brat Jezus.
Solidarnost splošno pomeni sočutno povezanost z drugimi. Povežejo se tisti, ki trpijo. Tudi tisti, ki imajo neke skupne cilje in drug drugemu pomagajo pri uresničevanju le-teh. Povezani smo vedno, tudi takrat ko smo v težavah, v sreči in nesreči. Ne moremo biti brezbrižni, ko je sobrat v stiski. Beseda solidarnost izhaja iz besede soliden, kar pomeni trpežen, trden, vzdržljiv. In solidum je bil v starem Rimu pravniški izraz in je pomenil solidarnostno poroštvo. Beseda solidarnost je nastala v Franciji v 19 stoletju. Medsebojna povezanost ljudi je izvirno temeljno človeško izkustvo v tradicionalnih starih družbah (Afrika, Indija, Južna Amerika …). Prevladuje rodbinska povezanost, ki je močna. Vsak član je zavezan, da vedno gleda na skupnost, skupnost pa ga ščiti, varuje, mu jamči varnost, ki je brez pomoči skupnosti ne bi imel. Ni raznih zavarovanj (socialno, pokojninsko). Posameznik je izpostavljen vsemu mogočemu, zato je odvisen od rodbine. Tam klan narekuje vsakemu svojemu članu vsako dejanje, tudi, da naredi kaj slabega. Sodobna družba je veliko bolj individualizirana in temelji na posamezniku. Naši očetje so jedli kislo grozdje. Krivda naših prednikov se prenaša tudi na nas. Če eden naredi nek zločin, se ta zločin raztegne tudi na naslednje generacije (kolektivna grešnost). Osebno individualno odgovornost so pričeli poudarjati preroki. Vsakdo je odgovoren za svoja dejanja. To je bilo v poznih religijah. Sodobni liberalizem, ki se pojavi v 18. stoletju, poudarja posameznika in omalovažuje povezanost. Kot reakcija na liberalizem so se pojavili utopični socialisti, ki so skušali nasprotovati vedno močnejšemu liberalizmu. Govorili so o religiji človeštva, da je človeštvo kakor Bog in ga je potrebno častiti. Pojavila se je beseda solidarnost. Z njo so hoteli nadomestiti krščanski izraz ljubezen do bližnjega. Odnos daj – dam ustvarja solidarnostno povezavo. Solidarnost je obojestranska, simetrična. Dajem skupnosti in prejemam. Krščanska ljubezen do bližnjega je nekaj drugega. Zgleduje se po božji ljubezni, zato ni simetrična. Bog nas ima rad tudi, ko tega nismo vredni, ko nismo pošteni do njega. Bog nas nima rad, da bi bili mi dobri, ampak smo dobri, ker nas ima rad – Avguštin. Tudi, če smo mi nezvesti, on ostane zvest, ker se sam sebi ne more izneveriti. Bog nas ima brezpogojno rad, ker je čista ljubezen. Tu je velika razlika med solidarnostjo in krščansko ljubeznijo do bližnjega. Solidarnost je dejstvo (naša medsebojna odvisnost) in hkrati vrednota in ukaz (do drugih ne smem biti brezbrižen).
Solidarnost in razmerje sta temeljni dejstvi v življenju človeka. Biološko – brez drugih človek ne preživi. Človek je najbolj nebogljen ob rojstvu. Živali so veliko bolj samostojne, ko pridejo na svet. Človek potrebuje podzavestni stik odnosa, nasmeh matere in drugih okoli sebe, občutek sprejetosti. Oblikuje se njegov značaj. Psihično zdravje izhaja iz najbolj primarnih obdobij življenja. Odločilno je, v kakšnih odnosih v družini odraščamo, ali se čutimo sprejete. To nas zaznamuje. Pri odpravljanju posledic neustreznih odnosov skušajo pomagati psihologi.
Tega, kar se je zgodilo z nami, nikoli ne moremo popraviti. Če lončar oblikuje lonec in ga da v peč, ga več ne more popraviti. Za oblikovanje duše, značaja, naše osebnostne strukture so najpomembnejši odnosi. Razmerje do drugih in do samega sebe, je človekova lastna samopodoba. Kompleksi so povezani z našim odnosom do drugih. Podobo samih sebe beremo v očeh drugih. Na tem je zgrajeno tudi duhovno bivanje. To pomeni, da je človek edino bitje, ki ima odnos do samega sebe, zaveda se sebe in ve, da je. Jaz vem, da vem, da sem. To povejo tudi naši povratni glagoli. Primer: se umivam – jaz samega sebe umivam. Človek govori in se tega zaveda. Tudi zvočnik govori (oddaja zvok), a se tega ne zaveda. Tu je glavna razlika med človekom in vsem drugim. Tudi živali nimajo odnosa do sebe. Ne zavedajo se bolečine. Zavedanje samega sebe je bistveno za duhovno bivanje. Lahko razpolagamo s seboj. Če imamo hrano pred seboj, se lahko zavestno odločimo, da ne bomo jedli, kljub lakoti. Živali tega niso sposobne. Razmerja so zelo pomembna. Brez tega ni človeškega življenja.
Individualizem poudarja posameznika – jaz, moja svoboda in cilji, drugi me ne brigajo. Začetki individualizma so bili v 16. in 17. stoletju, v začetku novega veka. V politiki se je uveljavil kot liberalizem. Ni več pomembna pripadnost, ampak to kar posameznik hoče. V religiji se to kaže na subjektu, vsakdo si lahko sam in svobodno razlaga Sveto pismo. V ekonomiji se kaže kot svobodna konkurenca. Ta moderna miselnost prekine s staro mislijo Aristotla, da je človek družbeno bitje. Prvi, ki je izrekel novo misel je bil Hobbes – človek človeku volk, boj vseh proti vsem. Človek je najprej posameznik, suveren, dela, kar hoče. Zato pridemo v konflikt.
Individualna svoboda je v sodobni družbi temeljnega pomena. Glavno je da, smo svobodni. To se odraža tudi v misli na pravice, ki so na prvem mestu. Vsak se zanima samo zase in za svoje pravice. Dolžnosti do drugih so nepomembne. To vodi v hudo svobodnjaštvo. To vodi tudi v suveren trg. Naj zmaga najboljši, ostali naj propadejo. Drugi so nekaj, kar je ovira, nam hodijo na poti. Zaželeno je, da jih ne bi bilo. Najbolj značilna izjava v tem smislu je izjava Sartra: »Drugi so pekel, pekel, to so drugi.« To je skrajno stališče, ki ga redko kdo zagovarja.
Svoboda je nekaj zelo pomembnega, je velika vrednota. Ni sama sebi namen. Z njo se ne smemo igrati in je ne smemo izkoriščati. Namen je, da zmoremo v vsakem trenutku svojega življenja priznati, kar je res in narediti kar je prav. Na podlagi svobode smo lahko moralna bitja. Če neko dejanje storimo pod prisilo, le-to ni dobro ne slabo, ker ga nismo storili svobodno. Svoboda nam je dana, da iz sebe naredimo dobrega človeka. Je nujen pogoj, ki nam omogoča najvišjo vrednoto, preko katere lahko uresničimo sebe. Je najvišja in najmočnejša vrednota. Vernost in priznavanje Boga je svobodno dejanje.
Kolektivizem je nasprotje liberalizma. Za kristjane je nesprejemljiv, saj se zanemarja človekova subjektivnost, človek je podrejen skupnosti, teptajo se človekove pravice. Pojem komunizem izhaja iz pojma komuna, kar pomeni skupnost. Podoben pomen ima totalitarizem, kjer interesi skupnosti prevladajo nad posameznikom.
Personalizem (persona = oseba) hoče biti neka tretja pot. Po eni strani sprejema moderno zavest o brezpogojni vrednosti posameznika, poudarja človekove pravice. Je nasprotje kolektivizma, ki poudarja skupnost. Človek ni sredstvo, ampak cilj. Do sem se strinja s sodobnim poudarjanjem človeka kot subjekta. Človek ni objekt, ki bi ga nekdo izkoriščal. Je vrednota in ni neka porabniška korist. Nimamo pravice, da bi se izključili iz odnosa do drugih. Poudarek na sebi se ne izključuje v odnosu do drugih. Poudarja enkratnost, neponovljivost in vrednost posameznika, nenadomestljivo vrednost. Sv. Trojica je najtesnejša povezanost in najpopolnejša različnost. Je en sam Bog in so trije: Oče Sin in Sveti Duh. V materialnem svetu občestvenost ni možna. Trije kamni ne morejo biti eden. Človek je cilj in ne vrednota. Vsak človek je nosilec dostojanstva, predmeti in živali niso. Predmete izkoriščamo, uporabljamo, imamo jih za sredstvo. Njihova vrednost je odvisna od tega, koliko nam koristijo. Človekova vrednost pa ni odvisna od tega, koliko drži. Narava je prirojena, kultura je narejena. Človek je ustvarjalec kulture. V medsebojnih odnosih razvijamo dostojanstvo, drug drugemu pomagamo. To je naša temeljna solidarnostna dolžnost. Pomoč drugemu je dostojanstvo drugemu. Človek, ki nima osnovnih pogojev, je prizadet v osnovi dostojanstva. Velikokrat ne znamo razlikovati med ljubeznijo do sebe in sebičnostjo. Ljubezen do sebe si dolgujemo, sebičnost pa je njena sprevrženost. Veliko ljudi ne vidi smisla življenja. To je posledica individualizma, egocentričnosti – usmerjenosti vase. Če se človek ukvarja s samim seboj, se sebe naveliča. Ima vsega dovolj, nima pa odnosov, prijateljev. Nasprotje egocentričnosti je alocentričnost – usmerjenost k drugemu, ljubezen do drugega. Samo tisti, ki je našel nekaj, za kar je pripravljen umreti, si zasluži, da živi. Ljudje smo bitja odnosov. Brez tega ne moremo doseči dostojanstva, konkretne življenjske izkušnje, smisla življenja.
Človek je cilj in krona stvarstva. Bog ustvarja zastonj, zato je človek vrednota. Na voljo imamo samo dve možnosti, kako naj pojmujemo svoje življenje. Prva možnost –materialistična – vse je le materija, ki je slepa. Kozmos je klobčič energij in sil, ki se premetavajo. Človek je misleči, duhoven. Materija ni duhovna. Druga možnost – Bog nas ne potrebuje, nima interesov. To bi pomenilo, da mu nekaj manjka in ne bi bil Bog. Bog nas podarja nam samim. Bog ustvarja zastonj, zato je človek vrednota v sebi. Bogu podobnost je v tem, da lahko mislimo, se zavedamo, smo svobodni, smo občestvena bitja kot v sv. Trojici. Bog ni samotar, so trije, občestvo, ljubezen, nujno sv. Trojica. Nekaj te ljubezni smo sposobni dojeti in uresničiti. Naši odnosi so vedno ogroženi zaradi grešnosti in zapiranja samih vase. Bog je bil solidaren do nas, tako da je postal eden izmed nas, dal svoje življenje za nas in vstal od mrtvih. To so tri temeljne resnice.
Kaj je bistvo krščanske vere? Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil in kdor ga izgubi, ga bo našel. Sebičnež se izgubi. Bližina, ki jo ustvarjajo sodobna komunikacijska sredstva ni dovolj. Biti blizu, sosed, še ne zagotavlja novih odnosov, bratstva. Mejnik svobodnosti je francoska revolucija, ki je izbrala geslo: svoboda, enakost in bratstvo. Kaj od tega je uresničeno? Svobode nimamo dovolj. Enakosti, enakopravnosti ni več. V sodobnem svetu se razlike povečujejo. V globaliziranem svetu smo sosedje, nismo pa bratje. Bratstvo terja skupnega očeta, katerega nam razodeva starejši brat Jezus.
Besedilo in foto: Danijela Kuhar
