| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 2025 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Pismo nadškofa Turnška
torek, 15.02.2011
PISMO MARIBORSKEGA NADŠKOFA METROPOLITA MSGR. MARJANA TURNŠKA DUHOVNIKOM, REDOVNICAM IN REDOVNIKOM TER BOGOSLOVCEM MARIBORSKE NADŠKOFIJE
Dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci!
V četrtek, 3. februarja 2011, mi je sveti oče Benedikt XVI. zaupal nalogo ordinarija Mariborske nadškofije. Na tiskovni konferenci sem istega dne v izjavi za javnost želel podčrtati hvaležnost do dr. Franca Krambergerja, nadškofa metropolita, mojega predhodnika na mariborskem nadškofovskem sedežu, in pred javnostjo pokazati, da je bilo njegovo tridesetletno škofovsko delovanje prežeto s trpljenjem, pastoralno gorečnostjo, modrostjo in resnično pobožnostjo – v tem je bil vredni šesti naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška. Izrazil pa sem iskreno obžalovanje, da se na področju gospodarjenja to obdobje ni končalo enako uspešno. V tem pismu pa želim spregovoriti vam iz te težke, a tudi milostne ure za našo krajevno Cerkev. Najprej se želim zahvaliti vsem vam za dosedanje zvesto in goreče služenje ter za obilje dobrega, ki ga je Gospod po vas lahko storil. Prav vsak izmed vas je dragocen, ne samo v Božjih, ampak tudi mojih očeh!
Tudi vam izražam jasno sprejemanje moralne soodgovornosti za nastalo situacijo pri upravljanju z nadškofijskimi materialnimi viri ter v različno povezanih družbah; zato sem tudi prosil vse prizadete za odpuščanje. In to še enkrat ponavljam prav v odnosu do vas, dragi duhovniki, redovniki in redovnice ter bogoslovci, ki posredno še kako čutite posledice. Ob tem se mi je še bolj potrdilo prepričanje, da Cerkev deluje v tem svetu, a ni od tega sveta, zato tudi ne more hoditi po isti poti kot svet. S to zavestjo se že ves čas s sodelavci trudimo, škodo omiliti in tek delovanja usmeriti v za Cerkev primeren način. Vendar je to mukotrpna pot, a skupaj jo bomo zmogli.
Zavedam se odgovornosti, ki mi je naložena v trenutku, ko »ladjo nadškofije« premetavajo valovi, ki so jih povzročili nepravilnosti, prekomerno tveganje v investicijah in želja po zaslužku z namenom, da se ustvari bolj trdna materialna osnova za razvoj pastoralnih, vzgojnih, socialnih in karitativnih dejavnosti. Prepričan pa sem, da se v okviru nadškofije nihče ni osebno okoristil. Ta odgovornost mi nalaga tudi dolžnost, da vam, najožjim sodelavcem, še posebej spregovorim o trenutnem stanju. S sodelavci vse moči posvečamo reševanju situacije, še posebej imamo pred očmi male delničarje, ki bi ob negativnem izidu ostali brez svojih deležev. Mednarodnim svetovalcem smo naročili, naj naredijo vse za primerno rešitev vseh vpletenih. Njihova naloga ni lahka, kajti potrebovali so nekaj tednov, da so spoznali situacijo, medtem pa so družbe že morale razglasiti insolventnost in s tem postavile zakonske roke, katerih se je potrebno držati. Če bi v ta projekt bili vključeni pred letom dni, bi njihovo delo bilo mnogo lažje. Ozračje, ki se je ustvarilo ob objavi članka v italijanskem tedniku »l'Espresso«, pa še dodatno ovira pozitivno reševanje. Rešitev je možna samo v skupnem iskanju in sprejemu sanacijskega programa, ki bi ga sprejele vse vpletene banke. Za to pa je potrebna pripravljenost za sodelovanje in zavest, da je to dobro, ne samo za banke, ampak za vse vpletene.
Zagotavljam vam, da bomo po svojih močeh naredili vse, kar je v danem trenutku možno. Skupaj z novim vodstvom gospodarske uprave smo tudi v stalnem stiku s Svetim sedežem, ki nam lahko pomaga samo s svojimi nasveti in strokovnjaki.
Trenutek, ki ga preživljamo, je težak za vse. Zame, ki sem zaupano odgovorno nalogo sprejel samo v trdni veri v Boga in upanju vanj. Bdeti moram nad dogajanjem in ga usmerjati skupaj z gospodarsko upravo in najožjimi sodelavci na nadškofiji. Ta trenutek pa je težak tudi za vse vas, ki vodite župnijska in druga občestva. Razumem vaše skrbi, morda tudi nejevoljo, jezo, bolečino … Gospodarska dejavnost škofije in Cerkve nasploh je njen zelo majhen del, z njim se neposredno ukvarja sorazmerno malo ljudi, a ob zlomu senca pade na vse. Če pa na vse to gledam z Jezusovimi očmi in poskušam razbirati duhovno, mi v srcu vstaja spoznanje: druge konkretne Kristusove Cerkve med nami v tem trenutku ni, je samo ta in samo v njej je resnično navzoč Kristus in v nobeni drugi. In zato jo ljubim, takšno kot je, takšna je moja »Mati«, ki me je rodila za Kristusa in me hrani. Obžalujem grešnost njenih udov, a kljub grehu prav v njih prepoznavam Kristusov obraz; v teh časih pa je ta obraz bolj tisti s križa. V teh dneh se pogosto spomnim Avguštinove ugotovitve o Cerkvi: »Ne daj se zmesti s škandali, ki jih bo do konca na pretek« (Pismo, 286). Kot vaš škof, vas povabim v to smer srca!
Ne izogibam se odgovornosti, ne objektivni ne materialni. Boleče se zavedam, da vse to dogajanje meče slabo luč na naše evangeljsko pričevanje, težko je ob tem biti luč in sol sredi sveta. Pred ljudi lahko pridemo le sklonjenih glav, s priznanjem majhnosti in grešnosti. Kako biti še luč in sol po vsem tem, kar se je zgodilo? Vedno, tudi zdaj, smo lahko luč le, kolikor smo zasidrani v Njem, ki je prava Luč. Sveti Pavel, ki je pred Korinčane prišel »v slabotnosti, v strahu in velikem trepetu in njegovo oznanilo ni bilo v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v izkazovanje Duha in moči, da se naša vera ne bi opirala na človeško modrost temveč na Božjo moč!« (1Kor 2,3-5); tako tudi mi, potem, ko je zatajila naša človeška iznajdljivost, lahko prihajamo pred ljudi v priznanju svojih napačnih odločitev, v ponižnosti in s prošnjo za odpuščanje, le tako bo lahko iz teme zasvetila Luč. Sol in luč za ta svet niso nikoli naša dobra dejanja, ampak Očetova ljubezen, ki se je v Kristusu učlovečila, sedaj pa želi po naši prosojnosti zanjo dati svetu »okus« po Bogu. V tem kriznem trenutku, ko še bolj spoznavamo svojo omejenost in grešnost, se zavedamo, da je potrebno še bolj graditi na Kristusu. Cerkveni očetje tako radi podčrtavajo odvisnost Cerkve od Kristusa, ki je edina prava Luč; Cerkev pa smo »luna«, ki odseva Luč na nas vse. Več, ko je te Luči v nas, bolj smo luč za druge. To je težka in zahtevna naloga, ko je toliko senc in grešnosti, zato se je potrebno še bolj izročiti Kristusu, pravi Luči, njegovi milosti, ki edina iz nas lahko naredi nove ljudi (prim. Novo millennio ineunte, 54).
Biti luč v današnjem svetu pomeni biti sposoben iz sebe in iz svojega življenja narediti dar za druge. Z veseljem ugotavljam, da je Karitas, tako nadškofijska, kot po župnijah, na dobrem glasu, da v trenutku ekonomske krize mnogim lajša stiske in je znamenje upanja. Vsem izrekam iskreno zahvalo za neštete ure, ki jih zastonjsko darujete in za vaše pričevanje ljubezni in dobrote. Naš krščanski poklic je živeti in skazovati ljubezen. To je tisto, kar prižiga Luč v temi in žalost spreminja v veselje. Hvaležen sem tudi za naše veroučne šole, vrtce in gimnazijo Antona Martina Slomška, ki so tudi prava žarišča te luči in soli.
Bolj, kot pred finančno krizo, ki nas je postavila na realna tla, trepečem pred možnostjo, da bi z nepravim odzivom gojili plodna tla za vznik novega zla, še hujšega od materialne izgube. V negotovosti se posameznik hitro zapre vase in se poskuša »reševati sam«, krivdo valiti na druge, ne pa videti svojih slabosti.
Dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci! Bog se je milostno ozrl na vsakega od vas, vas nagovoril po imenu in poklical, da boste glasniki njegove Ljubezni. Ni nas poklical in nam dal individualnega poslanstva. Poklical nas je v skupnosti, v Cerkvi. Zato je naše poslanstvo v občestvu, v povezanosti z našim Svetim očetom in drugimi pastirji. Iz srca vas prosim, da to vez utrjujemo, ne slabimo. Normalno je, da so v naših odnosih nastale zaradi preteklega dogajanja pregrade, a res je tudi, da jih lahko odstranimo samo skupno. Moja vrata so odprta za vsakega od vas. Vem, da je bilo v preteklosti verjetno premalo pretoka informacij, da o nekaterih stvareh niste bili primerno obveščeni, še posebej, ko je šlo za določene odločitve v gospodarskem poslovanju nadškofije. V bodoče želimo poslovati bolj odgovorno in razvidno. Prve korake bomo naredili že 23. 02. 2011 na srečanju nad/dekanov in nato NŠGS ter na pepelnico, 09. 03. 2011, na nadškofijskem gospodarskem dnevu, na katerega vas že sedaj vabim.
Edini, ki se ne sramuje naših napak in grehov, je Kristus. Njegova Luč ni odvisna od naših slabosti. Tako se tudi ne moremo ponašati z ničemer drugim kot z Gospodom, in to križanim. Jezusov učenec, v primeri z drugimi, ne skriva svojih slabosti pred Bogom ne pred brati in sestrami, saj se zaveda, da imamo zaklad v lončenih posodah (prim. 2 Kor 4,7). V tem duhu se obračam na vas in vas prosim, da me sprejmete kot tistega, ki mi je od Kristusa zaupana služba pastirja. Prosim vas, da me podpirate z molitvijo, da bi svoje poslanstvo zmogel dobro opravljati. Vsakega posebej pa prosim za razpoložljivost in sodelovanje, le tako bomo kljub valovom, ki butajo v »ladjo naše nadškofije«, zmogli biti orodje za rast Božjega kraljestva.
Naj vas vedno in povsod blagoslavlja naš Gospod Jezus Kristus!
+ Marjan Turnšek, nadškof
Dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci!
V četrtek, 3. februarja 2011, mi je sveti oče Benedikt XVI. zaupal nalogo ordinarija Mariborske nadškofije. Na tiskovni konferenci sem istega dne v izjavi za javnost želel podčrtati hvaležnost do dr. Franca Krambergerja, nadškofa metropolita, mojega predhodnika na mariborskem nadškofovskem sedežu, in pred javnostjo pokazati, da je bilo njegovo tridesetletno škofovsko delovanje prežeto s trpljenjem, pastoralno gorečnostjo, modrostjo in resnično pobožnostjo – v tem je bil vredni šesti naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška. Izrazil pa sem iskreno obžalovanje, da se na področju gospodarjenja to obdobje ni končalo enako uspešno. V tem pismu pa želim spregovoriti vam iz te težke, a tudi milostne ure za našo krajevno Cerkev. Najprej se želim zahvaliti vsem vam za dosedanje zvesto in goreče služenje ter za obilje dobrega, ki ga je Gospod po vas lahko storil. Prav vsak izmed vas je dragocen, ne samo v Božjih, ampak tudi mojih očeh!
Tudi vam izražam jasno sprejemanje moralne soodgovornosti za nastalo situacijo pri upravljanju z nadškofijskimi materialnimi viri ter v različno povezanih družbah; zato sem tudi prosil vse prizadete za odpuščanje. In to še enkrat ponavljam prav v odnosu do vas, dragi duhovniki, redovniki in redovnice ter bogoslovci, ki posredno še kako čutite posledice. Ob tem se mi je še bolj potrdilo prepričanje, da Cerkev deluje v tem svetu, a ni od tega sveta, zato tudi ne more hoditi po isti poti kot svet. S to zavestjo se že ves čas s sodelavci trudimo, škodo omiliti in tek delovanja usmeriti v za Cerkev primeren način. Vendar je to mukotrpna pot, a skupaj jo bomo zmogli.
Zavedam se odgovornosti, ki mi je naložena v trenutku, ko »ladjo nadškofije« premetavajo valovi, ki so jih povzročili nepravilnosti, prekomerno tveganje v investicijah in želja po zaslužku z namenom, da se ustvari bolj trdna materialna osnova za razvoj pastoralnih, vzgojnih, socialnih in karitativnih dejavnosti. Prepričan pa sem, da se v okviru nadškofije nihče ni osebno okoristil. Ta odgovornost mi nalaga tudi dolžnost, da vam, najožjim sodelavcem, še posebej spregovorim o trenutnem stanju. S sodelavci vse moči posvečamo reševanju situacije, še posebej imamo pred očmi male delničarje, ki bi ob negativnem izidu ostali brez svojih deležev. Mednarodnim svetovalcem smo naročili, naj naredijo vse za primerno rešitev vseh vpletenih. Njihova naloga ni lahka, kajti potrebovali so nekaj tednov, da so spoznali situacijo, medtem pa so družbe že morale razglasiti insolventnost in s tem postavile zakonske roke, katerih se je potrebno držati. Če bi v ta projekt bili vključeni pred letom dni, bi njihovo delo bilo mnogo lažje. Ozračje, ki se je ustvarilo ob objavi članka v italijanskem tedniku »l'Espresso«, pa še dodatno ovira pozitivno reševanje. Rešitev je možna samo v skupnem iskanju in sprejemu sanacijskega programa, ki bi ga sprejele vse vpletene banke. Za to pa je potrebna pripravljenost za sodelovanje in zavest, da je to dobro, ne samo za banke, ampak za vse vpletene.
Zagotavljam vam, da bomo po svojih močeh naredili vse, kar je v danem trenutku možno. Skupaj z novim vodstvom gospodarske uprave smo tudi v stalnem stiku s Svetim sedežem, ki nam lahko pomaga samo s svojimi nasveti in strokovnjaki.
Trenutek, ki ga preživljamo, je težak za vse. Zame, ki sem zaupano odgovorno nalogo sprejel samo v trdni veri v Boga in upanju vanj. Bdeti moram nad dogajanjem in ga usmerjati skupaj z gospodarsko upravo in najožjimi sodelavci na nadškofiji. Ta trenutek pa je težak tudi za vse vas, ki vodite župnijska in druga občestva. Razumem vaše skrbi, morda tudi nejevoljo, jezo, bolečino … Gospodarska dejavnost škofije in Cerkve nasploh je njen zelo majhen del, z njim se neposredno ukvarja sorazmerno malo ljudi, a ob zlomu senca pade na vse. Če pa na vse to gledam z Jezusovimi očmi in poskušam razbirati duhovno, mi v srcu vstaja spoznanje: druge konkretne Kristusove Cerkve med nami v tem trenutku ni, je samo ta in samo v njej je resnično navzoč Kristus in v nobeni drugi. In zato jo ljubim, takšno kot je, takšna je moja »Mati«, ki me je rodila za Kristusa in me hrani. Obžalujem grešnost njenih udov, a kljub grehu prav v njih prepoznavam Kristusov obraz; v teh časih pa je ta obraz bolj tisti s križa. V teh dneh se pogosto spomnim Avguštinove ugotovitve o Cerkvi: »Ne daj se zmesti s škandali, ki jih bo do konca na pretek« (Pismo, 286). Kot vaš škof, vas povabim v to smer srca!
Ne izogibam se odgovornosti, ne objektivni ne materialni. Boleče se zavedam, da vse to dogajanje meče slabo luč na naše evangeljsko pričevanje, težko je ob tem biti luč in sol sredi sveta. Pred ljudi lahko pridemo le sklonjenih glav, s priznanjem majhnosti in grešnosti. Kako biti še luč in sol po vsem tem, kar se je zgodilo? Vedno, tudi zdaj, smo lahko luč le, kolikor smo zasidrani v Njem, ki je prava Luč. Sveti Pavel, ki je pred Korinčane prišel »v slabotnosti, v strahu in velikem trepetu in njegovo oznanilo ni bilo v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v izkazovanje Duha in moči, da se naša vera ne bi opirala na človeško modrost temveč na Božjo moč!« (1Kor 2,3-5); tako tudi mi, potem, ko je zatajila naša človeška iznajdljivost, lahko prihajamo pred ljudi v priznanju svojih napačnih odločitev, v ponižnosti in s prošnjo za odpuščanje, le tako bo lahko iz teme zasvetila Luč. Sol in luč za ta svet niso nikoli naša dobra dejanja, ampak Očetova ljubezen, ki se je v Kristusu učlovečila, sedaj pa želi po naši prosojnosti zanjo dati svetu »okus« po Bogu. V tem kriznem trenutku, ko še bolj spoznavamo svojo omejenost in grešnost, se zavedamo, da je potrebno še bolj graditi na Kristusu. Cerkveni očetje tako radi podčrtavajo odvisnost Cerkve od Kristusa, ki je edina prava Luč; Cerkev pa smo »luna«, ki odseva Luč na nas vse. Več, ko je te Luči v nas, bolj smo luč za druge. To je težka in zahtevna naloga, ko je toliko senc in grešnosti, zato se je potrebno še bolj izročiti Kristusu, pravi Luči, njegovi milosti, ki edina iz nas lahko naredi nove ljudi (prim. Novo millennio ineunte, 54).
Biti luč v današnjem svetu pomeni biti sposoben iz sebe in iz svojega življenja narediti dar za druge. Z veseljem ugotavljam, da je Karitas, tako nadškofijska, kot po župnijah, na dobrem glasu, da v trenutku ekonomske krize mnogim lajša stiske in je znamenje upanja. Vsem izrekam iskreno zahvalo za neštete ure, ki jih zastonjsko darujete in za vaše pričevanje ljubezni in dobrote. Naš krščanski poklic je živeti in skazovati ljubezen. To je tisto, kar prižiga Luč v temi in žalost spreminja v veselje. Hvaležen sem tudi za naše veroučne šole, vrtce in gimnazijo Antona Martina Slomška, ki so tudi prava žarišča te luči in soli.
Bolj, kot pred finančno krizo, ki nas je postavila na realna tla, trepečem pred možnostjo, da bi z nepravim odzivom gojili plodna tla za vznik novega zla, še hujšega od materialne izgube. V negotovosti se posameznik hitro zapre vase in se poskuša »reševati sam«, krivdo valiti na druge, ne pa videti svojih slabosti.
Dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci! Bog se je milostno ozrl na vsakega od vas, vas nagovoril po imenu in poklical, da boste glasniki njegove Ljubezni. Ni nas poklical in nam dal individualnega poslanstva. Poklical nas je v skupnosti, v Cerkvi. Zato je naše poslanstvo v občestvu, v povezanosti z našim Svetim očetom in drugimi pastirji. Iz srca vas prosim, da to vez utrjujemo, ne slabimo. Normalno je, da so v naših odnosih nastale zaradi preteklega dogajanja pregrade, a res je tudi, da jih lahko odstranimo samo skupno. Moja vrata so odprta za vsakega od vas. Vem, da je bilo v preteklosti verjetno premalo pretoka informacij, da o nekaterih stvareh niste bili primerno obveščeni, še posebej, ko je šlo za določene odločitve v gospodarskem poslovanju nadškofije. V bodoče želimo poslovati bolj odgovorno in razvidno. Prve korake bomo naredili že 23. 02. 2011 na srečanju nad/dekanov in nato NŠGS ter na pepelnico, 09. 03. 2011, na nadškofijskem gospodarskem dnevu, na katerega vas že sedaj vabim.
Edini, ki se ne sramuje naših napak in grehov, je Kristus. Njegova Luč ni odvisna od naših slabosti. Tako se tudi ne moremo ponašati z ničemer drugim kot z Gospodom, in to križanim. Jezusov učenec, v primeri z drugimi, ne skriva svojih slabosti pred Bogom ne pred brati in sestrami, saj se zaveda, da imamo zaklad v lončenih posodah (prim. 2 Kor 4,7). V tem duhu se obračam na vas in vas prosim, da me sprejmete kot tistega, ki mi je od Kristusa zaupana služba pastirja. Prosim vas, da me podpirate z molitvijo, da bi svoje poslanstvo zmogel dobro opravljati. Vsakega posebej pa prosim za razpoložljivost in sodelovanje, le tako bomo kljub valovom, ki butajo v »ladjo naše nadškofije«, zmogli biti orodje za rast Božjega kraljestva.
Naj vas vedno in povsod blagoslavlja naš Gospod Jezus Kristus!
+ Marjan Turnšek, nadškof
