2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021
januar  februar  marec  april  maj  junij
julij  avgust  september  oktober  november  december

Gornja Radgona - Diakonsko posvečenje

nedelja, 09.11.2008

Na zahvalno nedeljo, 9. novembra, ko praznujemo tudi posvetitev lateranske bazilike je bila v cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni slovesnost diakonskega posvečenja.
V diakona sta bila posvečena bogoslovca Gregor Šemrl iz domače fare in Luka Rajf iz fare sv. Janeza Nepomuka iz Razkrižja.

Besedilo zvok in foto: Roman Markrab

Galerija fotografij >>>

Uvod: župnik Marjan Rola >>>

Pridiga: škof msgr. dr. Marjan Turnšek >>>

Izročanje evangelija: škof msgr. dr. Marjan Turnšek >>>

Prinašanje darov: starši, sestra >>>

Uvod v Oče naš: dekan Jože Vehovar >>>

Pozdrav miru: generalni vikar msgr. Franc Režonja >>>

Zahvala: župnik Franc Hozjan >>>

Zahvala: diakon Gregor Šemrl >>>

Pridiga:

Draga kandidata za diakonsko posvečenje, Gregor in Luka, s starši in sorodniki, spoštovano vodstvo mariborskega bogoslovja in malega semenišča, dragi duhovniki, diakoni, bogoslovci in malosemeniščniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu - naj Božji mir prebiva v vaših srcih!

Praznik posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki je kot sedež rimske škofije osrednja cerkev katoliškega sveta, nam usmerja duhovni pogled v posvečenje, ki pomeni: nekaj postaviti povsem v Božjo službo; naj bo to kakšen predmet – kelih, patena, mašni plašč, monštranca …; ali prostor – cerkev, kapela; ali oseba – diakon, duhovnik, škof, na svoj način tudi zakonca, ki skleneta zakrament zakona. Zahvalna nedelja, ki jo danes prav tako obhajamo, pa nas vabi v držo zahvaljevanja za vse darove in sadove zemlje, dela po tovarnah in drugod, za sadove v medsebojnih odnosih v družinah in drugod; za dobre sadove pri vzgoji, v politiki, gospodarstvu … - za vsemi temi darovi je prav, da vidimo tudi Božjo roko, njegovo naklonjenost in ljubezen, pa tudi ljubezen in dobroto ljudi. Zato je prav, da smo takoj za Bogom hvaležni tudi ljudem, poznanim in nepoznanim dobrotnikom.

Obojna vsebina današnje nedelje nas zelo posrečeno povezuje tudi z dogodkom diakonskega posvečanja naših dveh bogoslovcev. Tudi zato smo tukaj zbrani, da se najprej zanju zahvalimo, saj je vsak duhovni poklic izjemen Božji dar, za katerega mu moramo biti neizmerno hvaležni. V času, ko je v Sloveniji odzivov na Božji klic v duhovništvo malo, še bolj čutimo to obdarjenost. Gregor in Luka sta se odločila, da sta Bogu odgovorila in danes sta tukaj, da ju s posvečenjem prve stopnje zakramenta svetega reda postavimo povsem v diakonsko služenje Bogu in ljudem v Cerkvi.

V starozaveznem svetopisemskem odlomku smo lahko odkrili, kako je Bog v sanjah stopil v stik z Jakobom, se z njim pogovoril in mu obljubil, da mu bo ostal zvest ter izpolnil svoje obljube (1 Mz 28,11-18). In Jakob, ko se je prebudil, je ugotovil: »Resnično, Gospod je na tem kraju in jaz nisem vedel« ter dodal: »Kako častitljiv je ta kraj! To ni nič drugega ko božja hiša in to so nebeška vrata!« Nam se ne sanja, dragi bratje in sestre, ampak resnično doživljamo dogodek posvečenja, po katerem bomo z obema posvečencema lahko ponovili Jakobove besede: »Resnično, Bog je na tem kraju!« in »tukaj je božja hiša in nebeška vrata«. Bog bo v vaju, draga Gregor in Luka, naredil čudovito stvar, ko vaju bo preoblikoval z neizbrisnim znamenjem diakonata; zato je to svetišče v tem trenutku za vaju in tudi za nas poseben kraj odprtih »nebeških vrat«. Kar pomeni, da se nam Bog spet na poseben zakramentalen način približuje, kakor da stopa skozi »vrata« v naš življenjski prostor, še posebej v vajin, da vaju posveti. Tako bosta na nek način tudi vidva postala prostor, za katerega se bo lahko reklo »resnično, Bog je na tem kraju«; namreč v vaju in po vaju bo sedaj še na nov način prisoten med ljudmi. Tako bosta za druge postala »nebeška vrata«, saj bo odslej vajina naloga izključno z vsem življenjem služiti srečevanju Boga z ljudmi.

Še globlje nam v to skrivnost posveti danes oznanjeni evangelij: sporoča nam, da tempelj pravzaprav ni stavba, ampak oseba Jezusa Kristusa. Po dogodku v Galilejski Kani Janez opiše Jezusov obisk v templju. A Božji Sin najde v njem vse kaj drugega kot svoje prebivališče, ki bi naj bilo polno veselja in ljubezni. Takšna je namreč Očetova hiša, kraj, kjer skupaj prebivata Bog in človek, Oče in otroci. V vseh kulturah in verstvih je tempelj svet kraj, kjer se dotikata zemlja in nebo, prostor Božjega in zato izvir pristno človeškega; prostor, kjer so »shranjene« norme življenja. Tempelj je simbol resničnosti, ki daje smisel človekovemu življenju: je prostor praznika, veselja in skupnosti. Zato je tako usodno, če se spremeni v »tržnico«, celo »razbojniško jamo«; ali, še huje, če ga razrušijo. Prisotni Judje niso dojeli, da Jezus ni govoril o kamnitem templju, ampak o novem templju svojega telesa, da je govoril o sebi kot učlovečenem Bogu: on je namreč edinstveni »kraj« sobivanja Boga in človeka, v njem sta dejansko združena nebo in zemlja; On je odprto nebo na zemlji. Pred njim ni mogoče nobeno trgovanje, ne z materialnimi in še manj z duhovnimi darovi. Vse dobrine so namenjene delitvi in ne kopičenju; delitvi, ki uresničuje skupnost bratov in sester. Jezus Kristus je Logos, smisel vseh stvari. On razodeva v sebi vrednote, ki jim je vredno slediti in jih živeti: po njih uravnavati svoje mišljenje, hotenje in delovanje.

Dragi bratje in sestre, draga posvečenca, prav o tem nam je danes spregovoril veliki apostol narodov sv. Pavel, katerega dva tisoč letnico rojstva letos obhajamo. Iz ječe, verjetno v Efezu, je pisal Filipljanom, prvi krščanski skupnosti v Evropi. Presenetljivo jim iz ječe piše o veselju: »Dopolnite moje veselje«. S čim? »Da boste istih misli in boste imeli isto ljubezen« (Flp 2,2). Kljub vsem težavam, celo preganjanjem, jih naravnost roti, naj bodo »enega duha in enega mišljenja«. A katerega duha in kakšnega mišljenja? Pavel ni mislil na kakršnokoli mišljenje, samo da je enako, ampak na tisto, »ki je tudi v Jezusu Kristusu« (Flp 2,5). In kakšna miselnost ali mentaliteta je v Kristusu? V sloviti kristološki himni, ki mu privre iz srca, jo Pavel predstavi. Mišljenje se namreč razodene v delovanju, v življenju. Jezusovo življenje je razodelo: čeprav je bil Bog, je zaradi nas postal človek; za nas je sam sebe izničil in podobo služabnika vzel nase; sam sebe je ponižal vse do smrti na križu – vse kot izraz ljubezni do nas in za naše odrešenje. V ozadju čutimo, kako Pavel v ječi pravzaprav pozablja nase in ga je strah za druge, da jim ne bi oznanil Kristusa zaman. A kljub temu ostaja v veselju, saj vzrok pravega veselja ne more biti trenutno stanje, ampak Jezus Kristus in njegova žrtev za nas. Pavel ostaja v živem odnosu s Gospodom.

Brata, ki se danes pridružujeta diakonom pa tudi duhovnikom in škofom v zakramentu svetega reda, ali čutita Pavlovo neognano silo, da kristjane bodri, utrjuje v nauku in zlasti v življenju po njem! Ali jo čutimo in si jo želimo vsi, ki smo danes tukaj?! Isto mišljenje naj bo v vaju, kot je tudi v Jezusu Kristusu, naj vama mentaliteta sveta nikoli ne izpodrine Kristusove mentalitete. Kot je ni Božjemu služabniku Danijelu Halasu, ki vama naj bo poseben vzor, saj bosta posvečena v diakona prav v letu stoletnice njegovega rojstva. In, ko danes stopata v vrsto posvečenih oznanjevalcev Kristusovega mišljenja, se obvezujeta, kar sta tudi že obljubila in prisegla pred škofom, da ne bosta nič drugega vedela pred ljudmi kot Kristusa in to križanega ter od mrtvih vstalega. Vse to želita potrjevati s trojno zvestobo, ki jo danes obljubljata: z zvestobo svobodni neporočenosti zaradi Božjega kraljestva – verjemita, da je takšno življenje danes izredno »glasna« govorica, ki jo ljudje v svetu še kako potrebujejo, čeprav ji pogosto oporekajo; nadalje z zvestobo obljubi pokorščine, ki ni slepo sledenje nekomu, ampak skupno sledenje Svetemu Duhu v skupnosti Cerkve; ter z zvestobo nauku Cerkve, čeprav so kdaj nauki tega sveta bolj mikavni. Pastoralno leto mladih vaju še posebej kliče, da sta s to trojno zvestobo prav mladim trdna pričevalca Kristusovih vrednot.

Mi vsi, dragi bratje in sestre, pa sprejemamo danes nalogo zanju zdaj še bolj moliti in prositi.

Ob zahvali Bogu za nova diakona pa se naj še in še dviga h Gospodarju žetve naša goreča prošnja, da naj vztrajno kliče tudi iz naše škofije novih »Pavlov« za naš čas. Vedno bolj jih potrebujemo! Hvaležnosti za že nam dane duhovnike, redovnike in redovnice, bogoslovce in malosemeniščnike pa dodajmo še prošnjo za njihovo stanovitnost, zvestobo in gorečnost.

Zdaj pa dopolnimo naše veselje z zastonjskim Božjim darom diakonskega posvečenja, ki naj v nas vseh utrdi odločenost, da želimo biti istega mišljenja med seboj, kot je v Jezusu Kristusu! Amen!