Zahvala škofa

nedelja, 09.11.2025

»Kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo.« (Ezk 47,9)

Dragi duhovniki, redovnice in redovniki, kar nosi pečat Božjega, ostane živo in ima moč oživljanja. Ezekiel nam v videnju pokaže reko, ki teče iz templja in vse oživlja. Tako je tudi Jezus postal za nas hrana in pijača, da bi po njem vsi imeli življenje. Jezus bi lahko sam, z nebeško vojsko, vodil človeštvo k Očetu. A odločil se je, da bo delal z ljudmi – najprej z apostoli in učenci, ki so mu sledili. Ob koncu svojega zemeljskega bivanja jim je izročil Kraljestvo, kakor ga je Oče izročil njemu. Po njih naj bi evangelij o odrešenju dosegel vse kraje sveta, zakramenti pa prinašali Kristusovo navzočnost in moč.

Tudi vas si je Jezus izvolil, da bi po vas tisto, kar je mrtvo, oživelo. Po vašem oznanjevanju, molitvi in služenju Bog v ta svet pošilja svojo besedo – govorjeno in živeto. Najprej razsvetljuje vas same, da bi lahko z njegovim mirom in gotovostjo vlivali upanje svetu.

Včasih se zdi, kakor da živa voda iz templja izgublja moč; da ne doseže src ljudi, ki raje iščejo druge vire kot tiste, ki jih daje Kristus. Te izkušnje se nas dotaknejo – a prinesimo jih Jezusu, drug drugemu, in se spomnimo: on je vse to že napovedal v evangeliju. Pomembno je, da ostanemo pozorni na znamenja življenja, ki jih Bog po nas prebuja. Ohranjajmo spomin na trenutke, ko smo jasno začutili njegovo delovanje – v drobnih srečanjih, praznovanjih, v tihih molitvah. Ta spomin nas krepi, ko pridejo težji časi.

Iskreno se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Bogu v molitvi, oznanjevanju in obhajanju zakramentov. Za to smo bili poklicani in maziljeni – v tem daje Gospod svojo rodovitnost, kakor nam je obljubil. Z veliko hvaležnostjo se zahvaljujem vsem, ki iščete nove poti do ljudi, prepoznavate njihove potrebe in jim prinašate veselo novico. Hvala tudi vsem, ki vas spremljajo bolezni ali preizkušnje, pa z njimi trdno vztrajate v molitvi, služenju in občestvu. Zavedam se, da vaše poslanstvo pogosto zahteva tudi skrb za materialne pogoje dela in življenja. Zato se še posebej zahvaljujem za vašo požrtvovalnost in odgovornost.

Na koncu izrekam iskreno zahvalo vsem, ki ste s svojo pripravljenostjo, molitvijo, sredstvi in delom omogočili tako lepo in doživeto škofovsko posvečenje. Naj vam Gospod povrne z obiljem svojega blagoslova.

Naj nas vse vedno spremlja živa voda iz Božjega templja – Kristus sam, ki edini resnično vse oživlja.

Msgr. dr. Janez Kozinc, soboški škof