Murska Sobota: Začetek svetega leta

nedelja, 29.12.2024

Pridiga škofa dr. Petra Štumpfa pri sveti maši ob začetku svetega leta, na nedeljo Svete Družine, v soboški stolnici, 29. decembra 2024

Sveto leto je podarjen čas iskanja Boga

Praznik Svete Družine je danes praznik začetka svetega leta, ki nam ga papež predstavi kot romanje, ki nas vodi do upanja. Vsak človek je zaznamovan z upanjem. To je krepost, ki daje zagon življenju. Kdor upa, še ima voljo, da živi. Kdor pa je izgubil upanje, je izgubil sebe in je izgubil druge.

Veliko terapevtov in priročnikov imamo za upanje. Knjigarne so polne takšnih knjig, pa tudi svetovalnice imajo čakalne vrste. Ponujajo nam upanje, ki ga ustvarja in ponuja človeška modrost in izkušnja. Mnogi pravijo, da so uspešni pri prenašanju upanja na druge. Vendar pa se takšno upanje enkrat izčrpa in ugasne kot sveča, ki je prehitro dogorela. Ostane samo ogorek in dim in nekaj ostankov voska.

Kako priti do upanja, ki ne ugasne, in ki ne razočara? Apostol Pavel v pismu Rimljanom daje zagotovilo: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5, 1-2.5). Pavel je vse svoje življenje stavil na to upanje.

Najprej je bil preganjalec Kristusa in njegovih učencev, ko pa je Kristus posegel v njegovo življenje, je postal njegov pričevalec pred mnogimi ljudstvi. Kristus je v njegovo srce izlil milost vere, ki ga je izmila težkih grehov in krivd ter ga opravičila za božje otroštvo in nato apostolstvo. Pavel je vedel, da je s tem opravičenjem pridobil nebesa in nato še poslanstvo, da tudi drugim pomaga do tega zveličavnega cilja. V tem je našel vse svoje bogastvo, ki se ga je veselil in ga velikodušno delil drugim, še posebej poganom. V tem je našel vse svoje upanje in na to je postavil svoje življenje. Srečal je Kristusa in Kristus je osvojil njegovo srce. Kristus mu je bil vse. Vse drugo je imel za smeti. Pavel je bil Kristusov romar, ki se ne ustavlja. Pri tem se mu je zelo mudilo. Vedel je, da je njegov čas omejen. Zato je hitel.  Vse je hotel pridobiti za Kristusa. Upravičeno je upal na dokončno zmago, ko mu bo dan venec pravičnih v nebesih. Ni bil osramočen. Pavel je postal apostol narodov. Njegova beseda se je zlila v Božjo besedo, ki nam še danes odkriva razloge za naše upanje, ki je v Kristusu.

Evangelist Luka nam danes predstavi Sveto Družino: Jezusa, Marijo in Jožefa na romanju v sveto mesto Jeruzalem. To je bilo mesto upanja za Jude. Tu je svet kraj, posvečen s templjem, ki je prebivališče vsemogočnega Boga. Prisotnost Boga je Judom dajala varnost in gotovost. Dokler je Bog z njimi, se nimajo ničesar in nikogar bati. Lahko so upali na mir in blaginjo. Bog je pomenil njihovo prihodnost.

Tudi Jezus, Marija in Jožef so šli v Jeruzalem po upanje. Marija je dobro vedela, da bo brez upanja tudi za njih težko. Takrat so bili časi težki, grehi mnogih vladarjev in tudi navadnih ljudi zelo veliki in tudi zločinski. Marija je čutila, da njeni duši že grozijo meči bolečin. Za seboj je imela grožnjo Heroda, ki jih je hotel ubiti majhnega Jezusa in zato je morala skupaj z njim in Jožefom pobegniti v Egipt. Čutila je, da se bo kmalu v njeno dušo zarinil drug meč bolečin. In se je res. Dvanajstletni Jezus se je izgubil. Z Jožefom sta ga tri dni iskala. Njuna stiska je bila grozovita. Nista izgubila zgolj odraščajočega otroka. Izgubila sta namreč svojega Boga. Izgubila sta sebe in svoj smisel in poslanstvo staršev Božjega Sina. Čutila sta odgovornost za to. Bog se je oddaljil od njiju. Kako se jima je to lahko zgodilo?

Hrepenenje po 'izgubljenem Bogu' se je v njima  stopnjevalo. To ju je povsem izčrpalo. Ko več nista vedela, kje naj ga iščeta, sta ga našla v templju, kjer je učil tiste, ki mislijo, da vse vejo o njem. Poslušali so ga začudeno, ker niso vedeli, koga poslušajo. Čudili so se njegovi modrosti. Niso vedeli, da jim govori Božji Sin. Njihova srca niso spoznala njegovega prihoda na ta svet in njegovega obiskanja. Imeli so se za poznavalce Božje besede, a je niso prepoznali, ko je prišla k njim. V njih ni zasijala Luč Svetega Duha. Bili so ukleščeni v svojo naučeno modrost, ki je bila samo človeška. Končno sta Marija in Jožef v templju olajšano objela svojega Boga, ki sta ga zopet našla (prim. Lk 2, 41-52).

Marija je vse te dogodke ohranila globoko v svojem srcu in jih premišljevala. Njena edina skrb je bila, da za vedno ostane s svojim Bogom, ki je pod njenim srcem postal Emanuel, ki je Bog z nami vsemi. Vsaka oddaljitev Boga Sina od nje, da bi nam oznanil Božje kraljestvo in pokoro, in da bi nam na križu odprl vrata v dom svojega Očeta, je zanjo pomenila nov meč bolečin, ki je presunil njeno dušo. V tej bolečini je hrepenela po svojem Sinu, ga iskala in hodila za njim do Kalvarije - in tudi potem, ko je po njegovem vstajenju ostala sama z apostolom Janezom in doživela prva preganjanja Cerkve.

Njena duša je našla svoj mir in spokojnost, ko jo je poveličani Jezus  dokončno objel, ji odredil častno mesto ob svojem prestolu  in jo okronal za kraljico nebes.

Marijino in Jožefo romanje je bilo ves čas v iskanju njunega Boga. To je romanje hrepenenja in upanja, ki se nikdar ne ustavi. Na preizkušnji je bila tudi njuna vera. Krepila in ohranjala jo je njuna ponižnost in premišljevanje Božje besede. Sveti Duh jima je govoril besede o vsem, kar se mora zgoditi v božjem načrtu. V ponižni veri sta jih lahko razumela in tudi sprejela.

Sveto leto je podarjen čas iskanja Boga. Mnogi se sprašujejo, kje je Bog. Kam je odšel? Nikjer ga ni. Kako ga najti? Marija in Jožef sta ga našla v templju, ko je razglasil sebe, ki je Božja beseda in Modrost. Imeli bomo veliko priložnosti, da Boga srečamo v Svetem pismu pri premišljevanju njegove Besede, v prejemanju svetih zakramentov, v molitvi, v srečanjih drug z drugim, tudi  na naših romanjih v stolnico sv. Nikolaja. Te priložnosti so svete in od Boga dane. Po njih prihaja do nas.

Hrepenenje Marije in Jožefa po njunem Bogu, naj se po Svetem Duhu izlije tudi v našo dušo, v srce in kri. Ne bomo razočarani. Bog bo priromal do nas. Srečal nas bo in objel. Okrepil nas bo s pogumom in upanjem. Dal na bo okusiti, kako dobro in prijetno, ko je On z nami.

Stolnico sv. Nikolaja smo v lepem in pomenljivem bogoslužju razglasili za svetoletno cerkev, v katero bomo lahko romali po dekanijah, župnijah in tudi osebno. To našo cerkev bomo v svetem letu še bolj lahko doživeli in sprejeli kot domačo hišo, kamor se otroci radi vračajo. Tam, kjer je dom, je družina. Tam, kjer je stolnica, je božje domačinstvo.

Gremo torej skupaj na pot iskanja Marijinega, Jožefovega in našega Boga.

- amen