Sv. maša za delavce in kmete

torek, 02.05.2017

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sveti maši za delavce in kmete, pri sv. Vidu v Strehovcih ? 2. maja 2017

Naš delo ? poželenje ali ?sobornost??

Spoštovani bratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Precej tiho smo prišli v to katedralo narave pri Sv. Vidu v Strehovcih. Prišli smo, da bi obhajali sveto mašo ob včerajšnjem prazniku sv. Jožefa Delavca. V Jožefovi tesarski delavnici najbrž ni bilo pretiranega trušča ali hrupa. Tam je namreč delal tudi Božji Sin Jezus, ki mu je Jožef bil krušni oče. V to tesarsko delavnico je prihajala tudi Mati Marija klicat oba na skromen grižljaj, ki ga je Sveta Družina premogla. Tudi Jožefova tesarska delavnica je bil kraj tihe in spoštljive naklonjenosti do dela, ki se pridružuje stvariteljskemu delovanju Boga Očeta. Sveta Družina se ni umaknila posledicam iz raja, ki so na vse človeštvo naložile delo kot težavnost, ko si vsak človek mora v potu svojega obraza služiti svoj vsakdanji kruh. Bog si v svojem stvariteljskem načrtu dela ni zamislil kot težavnost, ki na človeka prikliče znoj in tudi trpljenje. Bog si je zamislil delo kot blago in prijetno harmonijo, ki razveseljuje človeka in ga povišuje na raven Božjega sodelavca pri stvarjenju. Satan si je dovolil, da v raju poseje poželenje kot navidezno prijeten sad. Adam in Eva sta podlegla. Raj jima naenkrat ni več zadoščal. Hotela sta več od raja. Hotela sta biti kakor Bog. To je poskušal že satan in se je opekel. Poželenje v raju je satan prenesel na človeka. Od takrat se ljudje mučimo z delom, in spremlja nas tudi poželenje, da bi imeli več,  kakor pa potrebujemo za dostojno življenje. V tem se skrivata nemir in strah, da bi izgubili odvečni višek, ki se nam ponuja kot varnost.

Ta odvečni višek, ki daje navidezno varnost, je za Pomurje katastrofalno nevaren. V Pomurju smo se kar nekako pomirili s podatkom, da je na Goričkem ljudi, ki so starejši od 65 let 2-krat več kot mladih do 14 leta starosti. Le na Kuzmi je ta indeks takšen, ki omogoča normalno demografsko strukturo tudi v prihodnjih letih. Število prebivalcev Goričkega se je v nekaj desetletjih zmanjšalo za eno tretjino - torej za več kot 10.000 ljudi.

Če o številu otrok v družini odloča dvom, ali bomo imeli za vsakega otroka nov moderen voziček, ali bomo še lahko hodili v tujino na počitnice in na vsake tri leta menjavali avte, potem smo presegli mejo dolžnosti zagotavljanja nujnega standarda in smo se znašli na drugi strani te meje ? na strani poželenja, ki daje višjemu standardu prednost pred življenjem.

Slovenija ima eno najnižjih stopenj zaposlenosti starejših ? torej med 55.  in 64. letom starosti. Medtem ko je povprečje zaposlenosti starejših v državah Evropske unije nad 45 %, je ta odstotek v Sloveniji le nekaj nad 30 %. Vsi ti statistični podatki pa so za Pomurje še slabši.

Kaj bomo naselili mlade in delovno silo iz drugih krajev, kultur ter verskega prepričanja, da bomo mi imeli sploh še za pokojnine? Bodo potem oni kulturno in versko nam na ljubo spremenili sebe, ali pa bodo prav oni pričakovali, da se mi spremenimo, kot to ustreza njim? Ljudje smo sicer zmožni dogovorov, preseganja samega sebe, vendar samo do neke meje. Ko prestopim svojo mejo, potem nisem več jaz, potem več ne vem, kdo sploh sem. Če me je že zasvojilo poželenje, potem je vseeno, a sem še kristjani ali pa to več nisem. Potem je vseeno, ali sem še Slovenec ali pa to več nisem.

Poželenje se ne spravlja samo na bogate. Poželenje se spravlja tudi na revne. Koliko socialno šibkih ljudi, ki že tako ali tako nimajo denarja, pa tisto malo denarja, kar ga imajo, redno troši za igre: med njimi jih je mnogo celo zasvojenih z lotom, s športnimi stavami, z jack-potom in drugimi igrami na srečo, ki obljubljajo velike zneske denarja, ki bi jim naj hipoma spremenili življenje na bolje. A to niso igre na srečni dobitek. To so igre na izgubo. Nekdo je najprej moral izgubiti denar, da ga sedaj lahko jaz priigram. Ko sem priigral denar, sem drugim odvzel, kar so oni izgubili. Tako sem izgubil druge. Če pa izgubim denar pri igri, tudi izgubim sebe in druge, ker sem sebe in druge pahnil v nesrečo. V obeh primerih pa izgubim Boga.

Danes že v zgodnjih jutranjih urah na stotine naših ljudi odhaja na dnevno delo čez mejo v Avstrijo. Nazaj prihajajo preveč izčrpani, preveč zgarani, da bi potem še lahko namenili svoj čas in svoje moči za družino. Zato ostajajo bodisi samski, bodisi z enim otrokom ali kvečjemu dvema; zato tudi opuščajo obdelovanje zemlje, ki so jo podedovali, saj enostavno nimajo ne časa ne moči. Ko analiziramo, komu na podeželju še uspeva, vidimo, da so to v prvi vrsti družinske zgodbe, kjer si delo deli več članov iste družine. Brez trdne družine, ki živi za isto poslanstvo, za isto zgodbo, danes na podeželju skorajda ni mogoče uspeti. Kako naj pride do takšnih zgodb, če pa še tisti redki mladi, ki se na podeželju še rodijo, po končani šoli komaj čakajo, da se odselijo? Včasih je pomenilo to, če si bil lastnik zemlje, si bil hkrati tudi njen obdelovalec. Danes je vse manj obdelovalcev. Le nekaj posameznikov obdeluje zemljišča mnogih drugih. Pa tudi ta zemljišča, zlasti ko gre za kakovostna zemljišča, se vse bolj koncentrirajo v rokah redkih posameznikov. Mislite, da najbogatejši zemljani danes kupujejo delnice na borzah? Niti slučajno. Kupujejo rodovitno zemljo in kupujejo izvire pitne vode.

Morda je rešitev nastalih težav v povezovanju manjših in srednje velikih lastnikov kmetijskih zemljišč pri skupnem trženju. Morda je to širitev tako imenovanih socialnih podjetij, ki so specializirane za usposabljanje različnih skupin za naravi prijazno kmetovanje. V Pomurju imamo glede tega dobre in slabe primere. Nekatere zadruge, ustanovljene z dobrimi nameni in z dobrimi možnostmi, da bi uspele, so propadle ali pa so v slabem položaju. Veliko dobrih idej za povezovanje rejcev drobnice ali goveda, za povezovanje pridelovalcev sadja, poljščin, povrtnin in drugega se je žal izjalovilo prav zaradi poželenja po čim hitrejšem zaslužku. Koncentracija lastništva rodovitne zemlje v rokah posameznikov, industrializacija kmetovanja, zanašanje na podjetja čez mejo in na velike tuje vlagatelje, ki bodo dajali delo našim delavcem ? vse to ne more biti tista osnova, na kateri bi smeli brezskrbno graditi svojo prihodnost.

Pravoslavni kristjani na vzhodu so že pred mnogimi desetletji našli odgovor na vso to problematiko v tako imenovani ?sobornosti?. Kaj je to ?sobornost?? Gre za koncept, za celovit pristop pri postavljanju temeljev družbe. Bistvo ?sobornosti? je v vzajemnosti in v prostovoljnem samoomejevanju zaradi skupnega dobrega, zaradi dobrega celotne skupnosti. ?Sobornost? se ne naslanja toliko na bratsko ljubezen. Naslanja se predvsem na ljubezen do Boga. Gre torej za določeno mero askeze ali odpovedi, vendar ne v smislu pretiravanja, da bi jedli samo kruh in pili vodo ter nosili ponošene obleke, ampak v smislu najglobljega spoznanja, da ni prava pot sebičnost in pridobivanje čim večjega materialnega premoženja. Prava pot je v povezovanju našega življenja in našega dela z drugimi ljudmi pod blagoslovom Svete Trojice. Če bomo samo čakali na rešitve politike in drugih podobnih struktur, ki usmerjajo materialni in vrednostni tok razvoja naše družbe, potem bomo čakali zaman.

Že sveti Pavel je opozarjal Kološane: ?Vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po  njem se zahvaljujte Bogu in Očetu (Kol 3, 17).

Naj dobri Bog vedno blagoslavlja vse naše delo!

- amen

+ msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof