Škofova pridiga pri sv. maši za zakonce, ki si želijo otroka

sobota, 10.03.2018

Pridiga škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši za zakonce, ki si želijo otroka, v soboto, 10. marca 2018 v soboški stolnici

Dragi bratje in sestre!

Danes zvečer obhajamo sveto mašo po namenih tistih mož in žena, ki si želijo, da bi jim Bog v moči njihove zakonske ljubezni naklonil otroka. Hrepenenje po otroku je vedno zelo globoko in lepo. Prebuja pričakovanje, kdaj se bo pod srcem žene pojavilo novo življenje. Nemalokrat pa se to hrepenenje spremeni v dolgo čakanje, ki ga pričnejo spremljati skrbi in celo strah: kaj pa če otroka ne bo? Takšno stanje čakanja počasi postaja bolečina, ki jo spremlja žalost in celo razočaranje med zakoncema, ki pa lahko močno skrha vero v Boga. Od takšne skrhane vere lahko ostane samo še obtožba: Zakaj nama nisi dal otroka? Zakaj sva prav midva tista žrtev tvoje skrivnostne in nerazumljive stvariteljske igre, ko enim daješ otroka, nama pa ga nisi dal?

Ostati brez otrok je bolečina, ki je ne more razrahljati noben psihiater in noben duhovnik ? tudi papež in škof ne. To bolečino lahko hladi in blaži samo Bog, od katerega prihaja vsako človeško življenje in h kateremu se tudi vsako človeško življenje vrača. Zakonci, ki si želite otroka, imate vso pravico, da v veri zaupate tudi v čudež, da se otročiček  nenadoma pojavi, ko bi si najmanj lahko mislili. Imate pa pravico, da ostanete razočarani, ker tega otročička ni in ni. Nihče vam ne more zapovedovati, kakšna naj bo vaša ljubezen in kakšno naj bo vaše razočaranje v tem pričakovanju. Imate srce, ki ljubi in imate srce, ki lahko doživi razočaranje. V tem ste najbolj človeški in tudi v tem se razodeva vaše človeško dostojanstvo.

Če ste Bogu hvaležni za dar otroka, je to hvaležnost vaše vere. Če ste razočarani, ker vam Bog ni naklonil otroka, je to še vedno vaša vera, ki pa ni nič manjša od hvaležne vere. Mnogi ljudje pravijo, da z Bogom nočejo imeti več opravka, ker jih je razočaral. V resnici pa imajo veliko opravka z Bogom, ker se v globini srca nenehno sprašujejo, zakaj jih Bog ni uslišal v njihovi prošnji.

Med hvaležno vero in razočarano vero je razlika samo v tem, da je hvaležna vera vesela vera, razočarana vera pa je trpeča vera. Vesela vera nima kakšnega posebnega zasluženja, razen da se zna hvaležno odzivati na Božje uslišanje. Trpeča vera pa je vera, ki vztraja in ne popusti, kljub razočaranju, da ni bila uslišana v svoji prošnji.

Ta večer se nekoliko ustavimo ob vprašanju: Zakaj je nebeški Oče poslal svojega Sina na svet? Nebeški Oče ima otroka za en sam namen: poslal ga je na križ, da nas je osvobodil okov smrti in greha (prim. Jn 3, 14-21). Ali je kje kakšen oče ali je kje kakšna mati, ki bi svojega otroka imel samo zato, da bi ga poslal na križ, da bi drugi živeli? Pa vendar vsak otrok, ki pride na ta svet, prinese s seboj tudi svoje trpljenje in svojo smrt. Vsak otrok s seboj prinese tudi veliko vprašanje: Kako bo sprejel svoje trpljenje, kaj bo počel s svojim trpljenjem in kako se bo pripravil na svojo smrt? Še tako zdrav dojenček počasi nase prevzema bolezni in končno tudi smrt. Če Bog nekomu življenje nakloni, mu ga ne daje, da bi ga živel brez trpljenja in da ne bi dočakal smrti. Trpljenje in smrt nikdar nista bila v Božjem načrtu, ampak ju od raja naprej greh vsiljuje med ljudi. Bog je s križem svojega Sina samo presekal to prekletstvo greha nad ljudmi. Na križu nam je Božji Sin izkazal, kako neskončna je ljubezen nebeškega Očeta do nas.

Zakonci, ki imate otroke, lahko v veri vstopate v to sporočilo križa. V tej veri lahko sebe in otroke pripravljate na trpljenje vaših otrok, ki se ne bo ustavilo pri sebi, ampak se bo darovalo Kristusu za njihovo rešitev in za rešitev vseh ljudi iz okov greha in smrti. Zakonci, ki ne morete imeti otrok, pa lahko z razočaranjem v vaši veri, ki ni bila uslišana v vaših prošnjah in vzdihih, vstopate v skrivnost križa, na katerem Kristus ni doživel tolažbe nebeškega Očeta, temveč popolno osamljenost, da bi tudi vi, dragi zakonci brez otrok, v vašem neizpolnjenem pričakovanju otroka, doživeli Kristusovo bližino na tistem mestu, na katerem bi radi videli svojega otroka. Vaša osamljenost brez otrok je Kristusova osamljenost na križu brez Očetove tolažbe.

Vendar se prav v tej osamljenosti najbolj razodeva tisti prostor, kamor lahko pustite mnoge druge ljudi, ki si bodo želeli priti k vam prosit za vašo ljubezen, za vašo vero, za vašo molitev, za vaša dobra dela. Zna biti, da bodo v ta prostor prihajali otroci, ki imajo starše, vendar ti otroci živijo tako, kot da nimajo staršev. Prihajali bodo starši, ki imajo otroke, vendar ti starši živijo tako, kot da nimajo otrok. Danes je mnogo zapuščeni otrok od staršev in je mnogo staršev zapuščenih od njihovih otrok. Vaš prazni prostor, dragi zakonci brez otrok, lahko postane prostor mnogih srečanj, mnogih blagoslovljenih izkustev in zato vaš prazni prostor brez otrok lahko postane prostor, kjer se bodo mnogi počutili zelo domače.

Dragi zakonci, ki si želite otroka! Tudi naša soboška škofija z velikim upanjem prinaša vaše prošnje in vzdihe pred Boga. Hkrati pa vas naša škofija prosi, da vaš prostor, v katerem si želite otroka, napolnite z vero, ki se ne bo skrhala zaradi morebitnega razočaranja, če otrok ne bi prišel. Časa v pričakovanju otroka ne ostaja veliko. Čas se izteka in z njim naše življenje. V iztekajočem se času pa se nam vedno bolj približuje naša večnost. V vsakem pričakovanju je treba delati to, kar smo odkrili kot svoj poklic in svoje poslanstvo. To iz nas odganja dvome in strahove ter nam življenje napolnjuje s smislom. Veselje ne prihaja od izpolnjenih pričakovanj. Veselje je duhovno. Veselje prihaja iz srca, ki čuti, da ga Bog ljubi in si tudi samo želi Boga ljubiti.

Tudi danes zvečer nas Jezusu prosi, da izgubimo strah pred stiskami in bolečino ter se združimo z Njim, ki nas pričakuje na križu. Tam nas čaka Mati Marija. Ona dobro ve, kakšne so naše bolečine. Mati Marija je skupaj s svojim Sinom trpela, vendar je bila v srcu mirna, kar je bila s križa blagoslovljena.

Hodimo drug z drugim po poti vere, čeprav tudi z morebitnim razočaranjem in s križem na ramenih, vendar z nasmehom na ustnicah ter z lučjo v naših dušah.

Z nami vsemi naj hodi Mati Marija!

- amen

msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof