Škofov nagovor na 3. adventno nedeljo

nedelja, 17.12.2023

Nagovor soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa na 3. adventno nedeljo, 17. decembra 2023 – nedelja veselja

Kakšen je božični otročiček?

Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi nedeljo veselja, ki nam sporoča veliko upanje, da Odrešenik končno pride. Ne bo odlašal in ne bo se zamudil. Niti najmanj si ne pomišlja, da ne bi prišel. On je pričakovanje vseh narodov. Zato to nedeljo obhajamo zelo veselo, in v liturgičnih barvah, ki niso vijolične, ampak so rožnate barve. Se pravi, da od veselja smemo danes biti nekoliko prešerni, še bolj praznični.

Janez Krstnik nas spodbuja, naj Odrešeniku pripravimo pot, da bo lažje prišel. Pri tem je potrebna domačnost. Saj veste, kako veselo in lepo je tam, kjer družina pričakuje novorojenčka. V svojem domu so mu že namestili majhno posteljo, mizo za previjanje, pleničke, oblekico, igračke in še kaj bi se našlo. Otroci veselo pričakujejo novega bratca ali sestrico, mamica že težko čaka dan rojstva, saj je nosečnost zanjo postala že zelo težavna; oče pa vse to opazuje in razmišlja, kaj bi še moral postoriti, da bo vse lepo in prav.

Odrešenik prihaja kot naši novorojenčki. In tega se zelo veselimo. Prihaja v tišini in neopazno. Tišina je blagodejna za vsakega otroka. Otroci ne prenesejo hrupa. Tega se bojijo. To ni za njihova ušesa. Radi imajo spokojnost, mir, nežnost, pozornost in negovanje. Oni čutijo, da jih imamo radi, če smo do njih obzirni, zato so hvaležni in veseli.

Že zaradi tega ne moremo majhnega Jezusa sprejeti s hrupom, z veselicami in drugimi podobnimi rečmi. Tudi on si želi miru, tako kot vsi otroci. Želi slišati, da ga kličemo po imenu. V hrupu in trušču tega ne zmore.

Jezus je tudi odraščal v tišini Nazareta, v prijetnem domu matere Marije in njenega moža sv. Jožefa. Vendar je tudi zanj prišel čas, ko se je domača tišina morala umakniti njegovemu oznanjevanju Božjega kraljestva in javnemu delovanju. Takšen prelom se je zgodil, ko je o njem zelo glasno pričeval Janez Krstnik, ki je bil poln moči Svetega Duha. Ljudem je govoril, da je Jezus večji od njega. Mnogi niso razumeli, kdo je Jezus. Mislili so, da je Elija ali pa kakšen drug prerok iz Stare zaveze. Šele pozneje, ko so slišali njegove besede in videli velika dela, ki jih je storil, so nekateri počasi razumeli, da je Jezus Božji Sin. Janez Krstnik je bil tako zelo pošten, da je priznal, da je on samo njegov glasnik, pa čeprav v puščavi gluhote, otopelosti in trdovratnosti mnogih človeških src.

Sprejemanje Jezusa kot Boga je zelo zahteven proces. Ko je evangelist Janez proti koncu svojega življenja pisal evangelij, so se že pojavljali tudi taki kristjani, ki niso verjeli, da je Jezus resnično pravi Bog in pravi človek. Imeli so ga samo za človeka, ki ima nekakšne božje lastnosti, in ni enak Bogu v nebesih.

Evangelista Janeza, ki je bil Jezusov apostol, in je z njim živel tri leta, je to zelo vznemirjalo, saj je Jezusa videl umirati na križu, videl ga je, ko je vstal od mrtvih, pred tem pa je videl  njegove čudeže, videl je, kako je ozdravljal bolnike in obujal od mrtvih, slišal je njegove besede - in vse to je zapisal v svojem evangeliju.

Evangelist Janez zelo jasno pove, da je Jezus pravi Bog in pravi človek in zato ovrže vse dvome o njem. Janezov evangelij je kot nekakšna reportaža o Jezusu. Se pravi, da je v tem evangeliju napisano vse tako, kot je lahko pisal samo tisti, ki je bil z Jezusom in je videl, kaj je počel in slišal, kar je govoril.

In mi zaradi vere, ki jo je hotel v nas prebuditi evangelist Janez, torej Jezusov apostol, na božič pričakujemo prihod Jezusa, ki je Bog in človek. In ta Bog in človek je med nas prišel kot dojenček. To je tako čudovito, da smo čisto šokirani, hkrati pa nas to sili v smeh, če pomislimo, kakšni so novorojenčki, kaj vse počnejo, kako so nebogljeni, kako se hranijo, kako brbrajo, kako se smejejo, kako jokajo, kakšne grimase počnejo, kako se popackajo. Vse to je tudi naš božični novorojenček, ki je Bog in človek.

Pri vsem tem nam seveda pamet čisto odpove, ne pa vera, ki nas sili k premišljevanju, ponižnosti, sklanjanju nad tega čudovitega božjega in človeškega otročička in seveda hvaležnost, da mu pomenimo tako veliko, da nas vse hoče imeti za svoje brate in sestre.

Nedelja veselja nas postavi v situacijo: ali smo na splošno dobri, tudi do otročičkov ali pa nismo dobri. Dobri ljudje so zmeraj veseli, še posebej ob otročičkih, slabi pa so zmeraj čemerni, čeprav se delajo, da so veseli tudi do otrok. Oboje sorte ljudi živi skupaj. Temu se ni mogoče ogniti. Možno je, da se ob dobrih ljudeh hudobni spreobrnejo in tudi sami postanejo dobri. Možno pa je tudi, da hudobni hočejo uničiti vse: dobre in otroke. In tudi v to tragiko je vstopil Božji otročiček, ki so ga hudobni preganjali od rojstva in na koncu celo na križu umorili. In na koncu kaj je storil? Vstal je od mrtvih in nam prinesel veliko veselje, ker je z nami vedno in povsod.

Na nedeljo veselja, prosimo nebeškega Očeta za milost, da bi bili dobri. Le tako bomo lahko njegovega čudovitega Sina Jezusa tudi na božič sprejeli  z veseljem.

Naj nam bo blagoslovljena in blagodejna nedelja veselja.