Pridiga dekana Borisa Kučka

sobota, 13.09.2025

S prvimi večernicami smo začeli obhajati slovesni praznik Povišanja svetega križa. Sveti apostol Pavel nas na ta praznik v kratkem berilu vzpodbuja in nam zatrjuje: »Oznanjamo Kristusa križanega, Judom v pohujšanje, a poganom nespamet; njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost.« Te besede moramo v sebi ponavljati tudi sami in zatrjevati: Oznanjamo  Kristusa! To je naloga nas, ki smo krščeni in se imenujemo kristjani. Kot kristjani izpolnjujemo tudi zapoved ljubezni, zato po ljubezni živimo v občestvu z Bogom in bližnjimi. Takšno povezovanje kristjanov je tvorilo najprej župnije in nato škofije – krajevne Cerkve. Tako so nastajale prve župnije tudi na naših tleh in 36 župnij ob Muri je bilo pred 19 leti povezanih v soboško škofijo, da bi kot krajevna Cerkev skupaj oznanjali Kristusa.
Krajevna Cerkev v Soboti že 19 let oznanja Kristusa, da bi sleherni v Njem našel pot odrešenja in večnega življenja, kajti to je želja Boga, da bi živeli po Njegovi volji in se zveličali. Zato je potrebno oznanjati Kristusa in mu slediti. Kar pa vedno ni lahko delo in kot tako mora biti po božji in ne človeški volji. Kajti vse je zaradi Boga in ne zaradi človeka, kar pa je za človeka, je iz ljubezni Boga.
Oznanjevanje Kristusa pušča veliko dobrih sadov v naši pokrajini, saj hvala Bogu srečujemo po mnogih župnijah še trdna, zdrava in močna občestva. Občestva vere in upanja, občestva molitve … Dogajalo pa se je in se še, da bi mnogi namreč radi oznanjevali Kristusa in mu sledili samo pod krinko, s figo v žepu. Zato smo v preteklem času marsikdaj zapadli v brezna hudega in se oddaljili od Kristusa, kar je pretresalo našo krajevno Cerkev, delalo razdore in polnilo usta nesramnih govoric. Brez pastirja bi v preteklosti bili preprosto že izgubljeni! Zato Cerkev vedno rabi pastirja, škofa, ki nosi s seboj palico vere, nauka in izročila Cerkve. Škofa, ki nosi križ, da v njem vidi upanje in ljubezen ter škofa, ki nosi prstan, ki je znamenje trdne zaveze z Cerkvijo in Kristusom. Z vsem tem prihajate med nas g. škof Janez Kozinc, predvsem pa k nam prinašate tudi svoje spodbudno škofovsko geslo: Kjer je Gospodov duh, tam je svoboda! Srčno si želim, da bi se sleherni: duhovnik, redovnik, redovnica, laik in laikinje navzeli teh besed svetega apostola Pavla. Da ne bi več iskali sebe, ampak Kristusa, da bi oznanjali Kristusa, ki je Božja moč in modrost.
Oznanjevanje v krajevni Cerkvi bo v prihodnosti drugačno in se bo spremenilo. Ne po nauku, ampak po načinu! Kristus ostaja isti, mi bomo tisti, ki pa bomo mogli pokazati več ljubezni do Kristusa. Saj v zadnjem času beležimo močan upad tako duhovnikov kot tudi vernikov. Zato prosimo v teh dneh, naj nam Marija, ki je Mati Cerkve, vsem izprosi dovolj moči, pravega razumevanja in apostolske gorečnosti, da bomo lahko v prihodnjih letih dajali zgled, da smo ena čreda en pastir! Bog daj, da bi tako bilo.  Amen.

Boris Kučko, dekan