Praznik sv. Klare - škofova pridiga

sreda, 11.08.2021

Pridiga murskosoboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši na praznik sv. Klare, v sredo, 11. avgusta 2021, v klariškem samostanu Marije, Matere Cerkve v Turnišču

Spoštovane sestre klarise, spoštovani bratje in sestre.

Večina sveta je še zmeraj pod vtisom letošnjih olimpijskih iger v Tokiu. Pet slovenskih medalj je domnevno potolažilo čustva mnogih Slovencev. Mediji so med ljudmi prebujali navijaško vzdušje in v javnost pošiljali sporočila, kako je olimpijski šport tudi tokrat združeval Slovence, ki smo sicer močno razdeljeni, pa tudi skregani.

Pritiski javnosti na športnike so bili tako močni, da nekateri prav zaradi tega niso imeli dovolj živcev, da bi dosegli olimpijsko odličje. Vsi so nam obljubljali, da se bodo bolj potrudili na prihodnji olimpijskih igrah in da so nova odličja že skoraj v njihovih rokah.

Zelo zanimivo pa bi bilo, če na prihodnjih olimpijskih igrah ne bi podeljevali medalj za zmage, temveč za napore, disciplino, kolegialnost in druge človeške vrline, ki jih športniki morajo vlagati pri svojih pripravah na tekmovanje. To se nam zdi smešno in nelogično in kaj takega se vsaj v športu najbrž nikoli ne bo zgodilo.

In vendar prav to je tisto bistvo današnje svetnice, sv. Klare. Ta velika žena Cerkve je pred osemsto leti dobro vedela, da slava in uspehi tega sveta pred Bogom ne pomenijo nič, čisto nič. Bog je ustvaril ta svet za razodevanje njegove vsemogočne slave. In vse, kar se na tem svetu dogaja, tudi šport, mora služiti samo Božji slavi in ničemur drugemu. Božji Sin Jezus Kristus je zato najpopolnejše razodetje slave Boga, ki se nam je dala v vidni podobi videti na križu. Samo tisti, ki to razume, je lahko Jezusov učenec.
Apostoli so sprva imeli velike težave s tem. Tudi oni so si namreč predstavljali, da je Jezus prišel razodet svojo človeško slavo, ki si bo pokorila ta svet. Ko so spoznali, da temu ni tako, je bilo razočaranje zelo veliko. Juda Iškarijot je zaradi razočaranja storili konec po lastni roki, Peter pa je Jezusa izdal, ostali pa so se poskrili. Po svojem vstajenju je Jezus vse apostole poslal na popravni izpit v šolo Svetega Duha, kjer so morali z njegovo pomočjo popolnoma spremeniti svojo zgrešeno miselnost. Ko so apostoli spremenili svojo misel, so nastopili pot takšne vere, ki jih je vodila vse do mučeništva. Ta pot pa je polna trpljenja in naporov, vendar ima na koncu svojo dopolnitev v slavi hiše nebeškega Očeta.

Naša vera v Jezusa ni zmaga na tem svetu, temveč je boj za Jezusa. In temu boju se za nobeno ceno ni hotela odreči tudi sv. Klara. Ko je zapustila svoje bogate starše in se pridružila sv. Frančišku, je izbrala pot doslednega posnemanja Jezusa. Odpovedala se je možnosti slavne in bogate prihodnosti. Izbrala je spokorno življenje, ki pa je bilo tako vabljivo, da so se ji pridružila še druga dekleta. Klarina pot je namreč pot osvobojenosti od sebe in zato popolne svobode za Jezusa. Klarina pot se še ni končala. Nadaljuje se v prihodnjih generacijah deklet in žena, ki si želijo hoditi po tej poti.

Še vedno se namreč dogaja, da nekateri mladi, ki veliko obetajo v športu, filmu, glasbi ali na drugih področjih, presenetljivo zapustijo dosedanjo pot in gredo za duhovnika, redovnika ali redovnico. Iz sebe snamejo slavo, šminke, pudre in parfume ter se nadenejo Jezusovo preprostost. Svet tega ne razume in zato iz tega tudi ne dela reklam. Mediji o tem ne poročajo, ker je za njih takšna odločitev za Jezusa nesmiselna in celo škandalozna.
Večina ljudi ima rada šminke, pavje perje in zagotovljen denar. S tem so mnogi postali že čisto obsedeni. Mislijo, da je plastificirano življenje veliko več vrednot kot naravni obrazi in čiste duše.

Pravimo, da se vse nekam čudno spreminja. Nič več ni, kot je bilo. Kaj pa je bilo prej? Bilo je samo to, kar je privedlo do tega, kar pač danes je. Tudi krščanstvo smo privedli do neke izvotlitve. Kristjani smo krščanstvo spremenili v 'kristjanstvo'. To pomeni, da smo iz krščanstva odrinili Jezusa in vanj stlačili vse nenormalnosti, ki nam jih pod krinko vabljivosti in omamnosti ponuja ta svet. Krščanstvo smo tako spremenili v izvotlitev brez duhovne moči. To je nekaj podobnega kot monštranca brez svete hostije. Takšna monštranca je popolnoma brez smisla, navkljub njeni veliki umetniški vrednosti.

Hvaležni smo klarisam, da pred živim Jezusom v monštranci v tej kapeli molijo za nas in po naših namenih. Vendar se lahko moč te molitve zaustavi in razblini, če nas ni zraven pri tej molitvi. Ko molijo klarise po naših namenih, se mora njihovi molitvi pridružiti tudi naša molitev. Včasih v tej kapeli, včasih doma, v časih v župnijski cerkvi, skratka kjerkoli, vendar ta pridruženost mora biti. Jezus je jasno povedal, da kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je on sredi med nami.

Vem, da klarise molijo za papeža in tukajšnjega škofa. Ne vem, koliko pa vi molite za papeža in škofa. Če molite, sem vam za to hvaležen. Če ne molitev, vas vabim in prosim, da molite. Molitev za papeža in škofa namreč preprečuje 'kristjanstvo' tudi v naši škofiji in utrjuje med nami katoliško krščanstvo.
Če za papeža in škofa ni molitve, se takoj pričnejo delitve in stranpoti v veri. In to se je v precejšnji meri pokazalo v času epidemije tudi v naši škofiji. Osebno nimam nobenih težav podeljevati sveto obhajilo na jezik ali na roko. Spoštujem vest posameznikov, ki pa mora sprejemati določila Cerkve za preprečitev nevarnosti okužb med epidemijo. Neupoštevanje teh določil lahko kaže tudi na versko nevrotičnost, do katere prihaja zaradi strahov v veri. Strah pred Bogom je večji, kot pa je ljubezen do Boga. Že apostol Janez je opozarjal, da strah ni od Boga. Strah namreč v primeru vere človekovo vest lahko tako hudo obremeni, da postane bolestna. In potem to ni vera v Jezusa, temveč je vera v strahove zaradi Jezusa. Tukaj pa smo že na področju zavajajočih vplivov hudobnega duha.  

Sveti Frančišek in sveta Klara v svojih načrtih nista bila vedno razumljena s strani papeža in škofov, vendar sta oba vedela, da brez papeža in škofov njuna pot za Jezusom ne bo mogla biti zveličavna pot. Lahko bi namreč postala samo razkolniška pot in bi se končala hitro. Njuno spoštovanje in pokorščina papežu in škofom za vsako ceno je namreč garant obstoja tudi frančiškanskega in klariškega reda. V tem je velik del njune junaške svetosti in prepričljivosti o pravilnosti poti, ki sta jo prehodila za Jezusom.

Ker smo še nekoliko pod vtisom olimpijskih iger, kjer smo videli, kako samo desetinka sekunde lahko odmakne športnikom tako želeno medaljo, se mi zato zdi pomembno opozoriti, da že majhen odklon od papeža in škofov, postane usoden, da zgrešimo pot do blažene večnosti v Očetovi hiši.

Približujemo se praznik Marijinega Vnebovzetja, ki ima močan pridih večnosti in veselja tudi tukaj v Turnišču. Ta praznik nas uči, kako dobro živeti, da bomo srečno umrli in se zveličali. Za to pa imamo veliko pomoč pri nebeški Materi Mariji.  Če nas zavest o lastni smrti in trohnenju v grobu ne bo napravila ponižne pred Bogom, potem nas ničesar ne bo. Vera v popolno odvisnost od Boga nas dobesedno sili k ponižnosti. Ničesar namreč nimamo, kar bi od njega ne prejeli. Marija na to ni nikdar pozabila.

Praznik Marijinega Vnebovzetja nam daje možnost, da bolj temeljito premišljujemo, kako dobro je živeti in umirati z Materjo Marijo, ker to nam daje  gotovost tudi za našo blaženo večnost. 'Po Mariji k Jezusu' pomeni, da nas Jezus hoče imeti v nebesih zaradi ljubeče pozornosti Matere Marije do vseh nas. Od nje se lahko učimo takšne ponižnosti, ki nas bo napravila vredne našega vnebovzetja.

Z nami naj hodi Mati Marija do Očetova hiše v nebesih.

-    amen