.
Bratje in sestre, dragi duhovniki, novo imenovani škof Vlado! Danes premišljujemo Božji načrt, kako je Bog tisočletja snoval novo in večno zavezo: da postane eden izmed nas in nam razodene svoje usmiljeno obličje, da na križu zapečati s svojo krvjo, da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni. Danes se spominjamo kako je Bog Marijo izvolil in jo obvaroval madeža izvirnega greha že v trenutku, ko je bila spočeta. Čeravno odlomek govori o napovedi Jezusovega spočetja, pa se spominjamo Božjega posega s katerim nam znova razodeva, da ima njegova milost premoč nad dednim grehom, nad zlom.
Kakšna je bila »korist« za Marijo oz. za Boga, da je Marija bila spočeta brez madeža? Lahko bi rekli, da bo postala mati Božjemu Sinu in se zato spodobi, da se njene duše greh ne sme dotakniti – vse mora biti čisto, za Božjega Sina. To drži. Toda, Jezus se že za časa zemeljskega življenja dotika tega, kar je gobavega, hromega, krvotočnega, grešnega – iz ljubezni do teh svojih ubogih je namreč prišel. Stik z grehom torej Jezusu ni tuj, ni se ga izogibal, grešnika se tudi danes ne ogne.
Bog Oče si z dejanjem milosti ob spočetju ni zagotovil njenega srca in telesa, ki bo nosilo Njegovega Sina. Brezmadežnost je Mariji omogočilo jasno videti tragiko zla in privlačnost dobrega, Božjega. Njen odgovor, o katerem smo poslušali v odlomku, je tako kar najbolj svoboden – Marija ni bila sužnja kakšnemu grehu, ki bi jo oviral, da bi živela iskren odnos z Bogom. Pa bi Marija kljub vsej svobodi lahko rekla angelu tudi »ne«. Bog ji je dal vse pogoje, vso svobodo, da bi lahko izvolila ali zavrnila Božje povabilo.
Morda bi si človek ob tem dejal: Krasno! Marija je bila svobodna, in rekla »da« Bogu Očetu, da je sprejela Sina, ki je končno za nas dal življenje. Ampak … zakaj pa tudi mene Bog ni obvaroval izvirnega greha, da bi tudi jaz lažje slišal in z večjo gotovostjo živel po Božji besedi, da bi kot Marija, lahko jasno videl tragiko greha in dobro Božje volje?! Tega ne vem. Lahko pa ob tem Božjem načrtu gledamo Njegov način odreševanja vsakega človeka. Bogu je bilo dovolj obvarovati Marijo, poslati Svojega Sina po njej svetu. Kakšne možnosti je dal pa nam? Pavel v Ef zagotavlja: » … nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu. Mi pa vedno doživljamo, da nam nekaj manjka!! – zazrtost v to, kar ne gre, oči, ki ne vidijo čudovitih Božjih del v vsakdanu: odnosi, darovi, On sam. Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. Mi pa menimo, da je to nemogoče!! Moj ego je vedno razočaran, ker ne uspem biti dober do drugih, doživljam svojo grešnost – pa je tako težko nenehno sprejemati, Božje usmiljenje ... V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo … zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu … V njem smo postali tudi dediči. Mi pa se sprašujemo, kje je njegova ljubezen do svojih sinov, hčera… A kljub našim pomislekom drži Pavlova beseda! Bog je po odrešenjskem načrtu z Marijo človeku dal svojo milost, dediščino večnega življenja …, našo svobodo, obnavlja s svojim usmiljenjem, da bi se kot Marija ne ločili od Boga, poslušali in živeli Božjo voljo. Verjetno nimamo izkušnje brezmadežnosti, imamo pa izkušnjo Božjega usmiljenja, kaj naredi iz mene pri vsaki sv. spovedi. Bog je za nas predvidel drugačno pot; očitno mu je naša pot vredu. Je predvidel vsa orodja, ki jih potrebujemo, da smo skupaj z Njim, z brati in sestrami.
Naše življenje zaradi vse Božje obdarovanosti še ni obljubljena dežela: se je še naprej potrebno boriti s težavami vsakdana proti skušnjavam, tudi z nenehnimi padci. To zemeljsko popotovanje vse to vključuje. Tudi Božja Mati Marija, zaradi obvarovanosti grehu na zemlji ni doživela polnosti nebes. Tudi to je bilo, a prerokba o meču bolečin se je prav tako uresničevala.
Danes je čudovita priložnost, da se obračamo k Mariji, naši in Božji Materi, da bi izkušali kako smiselno, notranje izpolnjujoče je Bogu govoriti »amen«, zgodi se mi po Tvoji volji. Naj nas Njena priprošnja še naprej vodi k Jezusu, da On naše srce po svoji modrosti, tempu, načinu, dela svobodnega za našo privolitev v to, kar nam polaga v naš vsakdan.