Pogreb Franca Tementa - homilija škofa msgr. dr. Petra Štumpfa

četrtek, 19.01.2012

Homilija ob pogrebu gospoda častnega kanonika Franca Tementa, 17.1.2012 ? Črensovci

 Spoštovani gospod nadškof metropolit Marjan, generalni vikar Franc, dekani, sobratje duhovniki, sestre redovnice, spoštovani sorodniki pokojnega duhovnika Franca Tementa, črenšovski župljani in ostali vsi navzoči
Pogrebna sveta maša v tej častiti črenšovski cerkvi odmeva pred obličjem živega Boga kot žrtveni dar, ki dopolnjuje življenje, posvečenje in delo tukajšnjega nekdanjega dolgoletnega župnika, gospoda Franca Tementa.
Vztrajnost v duhovniški službi, previdnost v ravnanjih, preudarnost v besedi, ljubezen do Cerkve, zaupljiva vera v Gospoda Jezusa; vse te kreposti je v zadnjih letih zaobjelo trpljenje, ki je dušo in telo gospoda Franca spreminjalo v podobo Križanega Gospoda.
Nadvse spoštljivo ste mnogi pristopali h gospodu župniku Francu, da bi mu blažili trpljenje z bližino, molitvijo in dobrohotno besedo.
 Zmeraj nas je sprejela dobra tolažnica in služabnica v trpljenju duhovnikov v Duhovniškem domu sestra Mateja Mikuš in pospremila h gospodu župniku Francu.
V njegovi sobici smo se ustavili, upehani od zunanjega sveta.
Tukaj smo našli drugačen svet; kjer se čast umika ponižnosti, veličina izginja pred nebogljenostjo, zdravje kopni pred močjo bolezni. Nadvse primerno je gospod župnik Franc dopolnil Kristusove besede: ?Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce? (Jn 10, 11).
 Prav zato, da bi bil duhovnik, je dobri Bog poklical v življenje gospoda Franca 29. marca 1926 v Pobrežju v župniji Sv. Vid pri Ptuju. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1952 v Mariboru, vendar je septembra že bil vpoklican na služenje vojaškega roka. Zaradi bolezni se je po dveh mesecih vrnil v domačo župnijo, odkoder je odšel za kaplana v Dravograd, kjer je služboval do začetka leta 1957.
Iz Dravograda je prišel v Črenšovce.  Tukaj je bil kaplan do leta 1966, ko je postal župnijski upravitelj.
Leta 1971 ga je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik imenoval za župnika, kar je ostal do upokojitve 1. avgusta 2002.
V letih 1981 do 1991 je bil dekan lendavske dekanije. Leta 1993 ga je mariborski škof dr. Franc Kramberger imenoval za častnega kanonika mariborskega stolnega kapitlja.
V času njegovega duhovnega pastirstva v črenšovski župniji je 9 duhovnikov pristopilo k novomašnemu oltarju, 5 deklet pa se je Bogu posvetilo z večnimi redovnimi zaobljubami.
Z močjo trpljenja Božjega služabnika Danijela Halasa, z versko, kulturno in narodno dediščino Jožefa Klekla starejšega ter mnogih drugih častitih duhovnikov, dobrih vernikov iz te župnije si je gospod župnik Franc pomagal pri dušnopastirskem delu.
Prav zato je ostal veder in klen. Negotovi časi, ki Cerkvi in veri niso bili naklonjeni, ga niso zmedli.
Čeprav je bil zasidran v tradicijo, je znal gledati naprej, v prihodnost in svojemu nasledniku, sedanjemu župniku gospodu Ivanu Krajncu, prepustil župnijo in dopustil možnost pastoralnega delovanja ter gradnje novega župnišča.
Bratsko sobivanje dveh duhovnikov, novega župnika Ivana in upokojenega župnika Franca je za tukajšnje župljane pomenilo pričevanje moči evangeljske ljubezni.
Bog vedno na povsem konkreten način izkazuje dobroto svojim zvestim, da verniki v moči takšnega vzgleda lahko napredujejo v veri.
Če izgubimo izpred oči vrednost življenja in služenja v Cerkvi, v škofiji in v župniji vseh, ki se zdijo za ta svet nemočni in nekoristni, izdajamo Kristusa na križu in zavračamo odrešilno vrednost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Prepustiti se drugim, da nam v bolezni pomagajo, strežejo ali pa da to isto delamo mi, če lahko in smo zdravi, nikakor ni lahko. Je pa znamenje vere. Kdor se zaupa strežbi drugih ali pa da sam streže, zmore osmisliti svoje življenje do te mere, da ga brez sramu, podari Bogu Očetu.
 Gospod župnik Franc je slovo iz črenšovske župnije in pa odhod v Maribor, 8. marca 2006, Bogu podaril kot novo žrtev za Cerkev.
 Prav vključevanje v novo okolje in skupnost duhovnikov je izpostavilo njegovo duhovno moč.
Gospod župnik je v teh zadnjih letih življenja posebej močno izžareval svobodo in nenavezanost na kar koli in kogar koli.

Bil je prost vsega zato, ker se je v mladosti povsem podaril Bogu. Ni odlašal na starost in onemoglost. Bogu je dal srce, ko je najtežje, v mladosti. In ker je Bogu žrtvoval mlado srce, je prejel dar pastirstva.
Svoje nekdanje kaplane, duhovne sobrate iz dekanije in škofije, množice bratov in sester je čutil kot spremljevalce na poti za Gospodom Jezusom. Čeprav se je včasih zdelo, da je nekoliko osamljen, ga je njegov umik v samoto približeval nebeškemu Očetu.
 Takšen odmik je za nas duhovnike občasno nujen. V samoti moramo okusiti Jezusovo bolečino na križu, ki hrepeni po Očetovi bližini in tolažbi.
 Osamljenost, ki jo je Jezus začutil zaradi izdajstva in zatajitve učencev, je žejala njegovo dušo po ljubezni.
Jezus namreč vedno išče ljudi in jih nagovarja, da bi pristopili do križa in ga odžejali s svojo bližino, dobroto, molitvijo, žrtvijo in odpovedjo.
Tudi preko osamljenosti in bolezni gospoda župnika Franca je Jezus šel v temo mnogih človeških duš. Sedaj po smrti te duše gospod župnik že vse pozna. Mnoge so se osvobodile spon v vicah in se dokončno vrnile v Očetovo naročje.
 
Bratje in sestre!
 Ko je Jezus vprašal svojega duhovnika Franca: ?Mi boš odrekel, da bi mi kot duhovnik, bolnik in trpin  gasil žejo na križu??, mu gospod župnik ni mogel odreči. Ljubil je Jezusa do svoje poslednje ure. Svojo dušo je vrnil v Očetovo naročje v upanju, da bo v zameno za zemeljsko življenje prejel nebeško, neminljivo življenje.
Verujemo, da je pokojni gospod župnik že pri oltarju Gospodovih duhovnikov v nebesih. Letos bi obhajal 60 let duhovništva. Zaklad, ki ga je ohranil za večnost je biser, ki ne mine.
Spoštovani gospod župnik Franc!
Hvala, da ste bili naš dušni pastir! Oprostite nam naše nerodnosti, nehvaležnosti ali nepremišljenosti. Imejte skrb za nas v Očetovem domu in ga prosite za nove duhovniške in redovniške poklice v naši Cerkvi.
Dobra Mati Marija, ki ste jo sinovsko častili naj Vas pospremi v občestvo blaženih nebeščanov.
Gospod župnik, molite za nas, da se zveličamo!