Misijonarjenje duhovnikov

nedelja, 06.03.2016

V okviru škofijskega misijona so duhovniki odšli na sosednje župnije v posamezni dekaniji in tam oznanjali in spodbujali vernike, da bi vsak dan znova odpirali vrata svojih src, svojih družin in drugih skupnosti, da bi tako sprejemali Kristusa v svoje življenje. Na razpolago so bili tudi za sveto spoved. V tem služenju se jim je pridružil tudi škof dr. Peter Štumpf, ki je vse dopoldne spovedoval v stolnici v Murski Soboti. Verniki so prejeli spominske podobice in skupno zapeli himno škofijskega misijona ter priložnostno pesem o vsebini prvih štirih dni.

Odpiram vrata Kristusu,
zdaj s postom in odpovedjo,
to težka pot za nas je vse,
a mir res našlo bo srce.

Nagovor:

"Post in odpoved sta dve besedi, ki ju današnji človek nerad sliši. Reklame ne poznajo posta, reklame delajo ravno nasprotno: vabijo, naj si človek privošči najboljše.
In kdo drugemu ne bi privoščil najboljše? Ja, Cerkev je tista, ki človeku brani pot do veselja. Tega ne smeš, onega ne, temu se odpovej, onemu reci ne. Cerkev torej ni v službi ljudi! Boga ne potrebujem, ker mi nalaga obveznosti in me odvrača od sreče! Tako marsikdo misli in tako ravna. Tako je mislil tudi mlajši sin, ki je opisan v današnjem evangeljskem odlomku.
Iskal je srečo z razuzdanim življenjem, kakor pravi evangelist Luka. Ni poznal ne posta ne odpovedi ne mere. Privoščil si je, dokler je kaj imel. Ampak postu in odpovedi se ni mogoče izogniti. To pride za teboj. Nekoč te potreplja po rami in reče: Dovolj si bežal pred seboj, pred srečo, pred Bogom. Ta roka, ki te na to spomni, je lahko bolezen, kakšen dogodek, ali Božja beseda, karkoli ? Pride pa zagotovo.
In zakaj pride? Zakaj nekdo spremlja tvoje korake? Zakaj te nekdo doma pričakuje? Ker je dober in ti želi dobro. Ker ve, da vsaka pot ne vodi k cilju. Ta roka, ki se je dotaknila mlajšega sina, je bila lakota. V bistvu pa je to bila Očetova roka, ki ga je nevidno spremljala in ga je v določenem trenutku, ko je bil sin na to pripravljen, potrepljala po rami. In sin je začel razmišljati. In ko je razmišljal, je spoznal, da je hodil po poti, ki vodi pred steno. Spoznal je, da je pot naprej edino pot nazaj. Če hoče živeti, je potrebno, da se vrne, da naredi nekaj težkega, da stopi pred očeta, mu reče: Grešil sem, in se ponudi za hlapca. In ko je to storil, je bil rešen. Težka pot ga je pripeljala k očetu, k svobodi, k odrešitvi.
Tudi Kristus lahko vstopi v naša srca samo takrat, če mu odpremo vrata. Ena od možnosti, kako Kristusu odpiramo vrata svojih src, je ravno post in odpoved.
Največji zgled nam je ravno Jezus. Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus odšel v puščavo, kjer se je postil štirideset dni. Podrobnosti Jezusovega posta ne poznamo, vemo pa, da je to delal iz pokorščine Očetu, da bi se kot človek zmogel upreti slabemu. Ker se je Jezus v odpovedi hrani kot človek utrjeval, se je zmogel odpovedati ponudbam hudobnega duha.
Post je poznan iz življenja številnih svetnikov. Na različne načine so svetniki izbirali pot služenja Bogu in ljudem. Mnogi so se veliko postili, se odpovedovali stvarem, ki so sicer dobre, da bi od Boga izprosili različne milosti zase, še bolj pa za druge ljudi.
Božji služabnik Danijel Halas je zapisal: ?Ljubezen, glavna krščanska krepost, pa nam omogoči, da za bližnjega sprejmemo tudi križ, če je to za njegovo rešitev potrebno. Ta ljubezen da moč, da križ postanek lahak, trpljenje sladko.?
Smisel posta in odpovedi dojamemo samo v ljubezni. Samo ljubezen naredi post smiseln. Brez ljubezni je post lahko le shujševalna kura. Ljubezen pa naredi post rodoviten. Kdor se posti in odpoveduje kakšni stvari iz ljubezni do Jezusa in ljudi, je kot sejalec, ki v dobro zemlje seje zdrava semena, ki bodo ob svojem času obrodila bogat sad.
Kakšen post nam Cerkev predpisuje? Pravzaprav zelo malo. Pravi post je samo na pepelnico in na veliki petek. Post je v tem, da se odpovemo hrani in se samo enkrat do sitega najemo. Razen tega obogatimo svoje dejanje odpovedi z dobrim delom in molitvijo. Ob petkih ni predpisan post, temveč samo zdržek od mesnih jedi. Vabljeni pa smo, da si vsak poleg tega, kar je predpisano, izbere še kaj, kar mu bo pomagalo, da bo slabemu zmogel reči ne, da se bo z večjo močjo odločal za dobro, za Boga. Post je lahko tudi v tem, da se odpovemo alkoholu (akcija: 40 dni brez alkohola), cigaretam, gledanju televizije, računalniškim igricam, brezdelju ? Vsak zase ve, kje je potreben izboljšanja, in tam naj si zastavi cilj in na tistem področju opravlja post.
Pomoč našemu prizadevanju je Marija, dekla Gospodova. Ne vemo, ali se je postila, se odpovedovala hrani, vemo pa, da se je odpovedovala sebi, svojemu udobju, ko je izvrševala Gospodovo voljo: dan za dnem je služila Bogu, skrbela za Jezusa, ga spremljala tudi v trpljenju. Naj nam izprosi milost, da bomo Kristusu odpirali vrata svojih src in tudi vrata naših bližnjih z veseljem, z besedo, s poslušanjem, pa tudi s postom in odpovedjo." Lojze Kozar ml., Odprite vrata Kristusu

ŠKOFIJSKI MISIJON