Ljubljana: Srečanje katoliških novinarjev
petek, 23.01.2015
Nagovor škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na praznik svetega Frančiška Saleškega na srečanju katoliških novinarjev z g. nadškofom Stanislavom Zoretom v nadškofijski kapeli, 24. januarja 2015
Spoštovani prijatelji!
Odzvali smo se povabilu gospoda nadškofa Stanislava, da prvikrat skupaj z njim obhajamo praznik svetega Frančiška Saleškega, zavetnika časnikarjev. Hvala Vam, gospod nadškof, za naklonjenost in priznanje za delo naših, katoliških časnikarjev.
Zakaj je sv. Frančišek zavetnik časnikarjev? Prebivalci njegove škofije so bili večinoma kalvinci. Savojski vojvoda, ki je bil katoličan, je bil zaskrbljen. Od podložnikov je zahteval, da so katoliške vere. Kdor se s tem ni strinjal, je moral v izgnanstvo. Frančiška je to močno skrbelo. Zanj brez svobode ne more biti vere. Kalvinci so katoličane sovražili, zato niso hoteli poslušati katoliških pridigarjev. Bili so nedovzetni za kakršnokoli oznanjevanje Božje besede s strani katoličanov. Frančišek se je lotil oznanjevanja na svoj način. Pomagal si je z letaki, na katere je pisal svoje oznanilo - preprosto, prepričljivo in nevsiljivo. Letake je potem zatikal pod vrati kalvinskih domov. Frančišek je ljudi prepričal in mnogi so se spreobrnili nazaj v katoliško vero.
Papež Pavel VI. je priznal, da je čutil precej nelagodja, ko je govoril časnikarjem: Nikdar ne veš, katere besede bodo časnikarji objavili in kako jih bodo razumeli. Z druge strani pa je papež z veseljem govoril z njimi, saj so njegova sporočila prenesli onkraj vatikanskih zidov.
Ponavadi se dan prične s kavico in branjem novic. To, kar smo brali, slišali ali gledali, nas spremlja večino dneva. Včasih v službi mine precej časa ob pogovorih o novicah, komentarjih ali intervjujih, ki so že zjutraj potrkali na vrata našega doma ali pa na vrata naših redakcij. Tako mediji lahko zbližujejo ljudi, lahko pa jih oddaljujejo. Mediji so lahko na strani življenja ali pa jemljejo življenje. Mediji ustvarjajo mite ali pa uničujejo ljudi. Mediji lahko informirajo in formirajo, lahko pa zavajajo in kvarijo ljudi.
Časnikarji imate veliko odgovornost. Ob vašem poročanju ljudje ne morejo ostati neprizadeti. Ko začutijo nevarnost in ogroženost, takoj iščejo svojo identifikacijo. In če je ne najdejo, jim pride prav vse, kar je na dosegu roke. Pariška teroristična tragedija je na to zopet pokazala. ?Jaz sem Charlie ? Jaz nisem Charlie? - več milijon krat napisano in izgovorjeno. Jaz sem ali Jaz nisem. To lahko pomeni: ?Tudi jaz sem žrtev kot Charlie, tudi jaz sem satirik kot Charlie, tudi jaz sem svoboden kot Charlie.? Ali pa nasprotno: ?Jaz nisem nesramen kot Charlie, jaz nisem versko nestrpen kot Charlie, jaz nisem žaljiv kot Charlie.? Za nekatere je dobro biti s Charlijem, za druge pa to ni dobro. Identifikacija vedno stremi k preživetju. Če nekomu pripadaš, imaš več možnosti, da preživiš. Če ne pripadaš nikomur, te možnosti skorajda ni.
Pluralnost kultur, ki se med seboj izključujejo, in niso sposobne dialoga ter zato postajajo vedno bolj nasilne, slabi možnost zdrave identifikacije. Prihaja do trka ideološko pogojenih svobod. Njihova pomanjkljivost je v tem, da ne trpijo svobode drugega. Ob drugem se ideološko pogojena svoboda čuti ogroženo, zapostavljeno in se je sposobna zatekati tudi k nasilju.
V pluralnosti kultur se je Cerkev odločila za novo evangelizacijo. To tudi pomeni rešitev krščanske kulture. Pri tem absolutno izključuje vsakršno nasilje. Vse stavi na Kristusa in na tiste, ki se identificiramo s Kristusom. Veliki napori papeža Frančiška so posvečeni soočanju Kristusa z drugimi kulturami. Papež je pravi strateg v razumevanju, vrednotenju in upoštevanju kultur. Povsod kamor pride, ne pride samo kot katoliški papež, ampak tudi kot multikulturni papež. Vsemu svetu sporoča, da se ni treba bati nikogar in ničesar. Različne kulture si ne smejo biti sovražnice, ampak prijateljice. Papež kulture opozarja, da se ne morejo ogniti vprašanjem o svobodi, strpnosti, enakosti in odgovornosti. Pri tem kulture nagovarja s Kristusovo govorico o dobroti in resnici. V središču papeževih sporočil je vedno človek. Vsakega človeka hoče prebuditi k zavedanju o sebi, o tem da je ustvarjen od Boga in je zato Božja podoba. Vsi ljudje imamo zato človeško dostojanstvo, ki je nedotakljivo. Odgovorni smo drug za drugega.
Brez te odgovornosti bodo kulture nadaljevale z medsebojnimi spopadi in to vodi v katastrofo.
Nelagodnost laičnih medijev je bila ob francoskih tragičnih dogodkih očitna. Prevladovala so poročanja o terorju. Poročila so med ljudi sejala strah, ogorčenje in zgražanje. Ljudje so ostali brez sporočila, zato so ostali v sebi prazni. Preveč očitno je bilo ogibanje vprašanjem: Kaj je verska svoboda? Kakšni so doprinosi religij pri razvoju kultur, politične stabilnosti v svetu in pri ohranjanju miru? Kakšne so sporočila krščanstva, islama in judovstva o človeku in njegovem dostojanstvu? Zakaj provokacije z verskimi simboli? Koga lahko provokacija prizadene? Kaj je sploh satira? Zakaj satira noče priznati svoje mejnosti in odgovornosti? Ali zato, ker potem ni več satira? Kakšne odgovornosti ima svoboda govora in kje so njene meje? Kaj so to verska čustva? Kdaj pride do zlorabe verskih čustev?
Katoliški mediji si bodo morali v prihodnje še bolj pogosto postavljati takšna in podobna vprašanja in na njih odgovarjati. Ljudem naj pomagajo, da ne bodo verjeli temu, kar jim poročajo časniki, radio televizija in internet, ampak, da se bodo vprašali, zakaj sploh to poročajo?! Časnikarji zato uporabite vse duhovne in intelektualne moči, da se vživite v ljudi in jim pomagate z razsodnim, obzirnim poročanjem do zdravih presoj in vrednotenj tega, kar so od vas izvedeli.
Svet Frančišek je bil mnenja, da je preprostost najboljša varovalka pri poročanju. Priporočal je malo govorjenja, ki naj bo milo, dobro, iskreno in ljubeznivo. Tako se bomo ognili nevarnosti, da bi slabim novicam dajali prevelik pomen. Past je namreč vedno nastavljena. Želja po veliki nakladi, poslušanju ali gledanosti sproži refleks popuščanja populističnih hvali in naklonjenosti. V tem popuščanju potem ni več moči, da bi preprečili veliko herezijo, ki obvladuje mnoge medije ? da je zlo močnejše od dobrega. Večina laičnih medijev pri nas ne more obstajati in ne delovati brez sovražnikov. Če teh ni, pa si jih ustvarijo. Rabijo sovražnike, da lahko sploh obstajajo. Kot da bi bili v dobi gladiatorjev, ki so se morali v zadovoljstvo množic v areni med seboj pobijati.
Takrat so se ljudje napajali s krvjo borilnih sužnjev, danes se napajajo senzacijami. Vedno pa je oblast oboje dodobra zlorabljala v svojo korist.
Zakaj bi katoliški mediji bili glas mogočnih, krivičnih in nasilnih samo zato, ker se ne bi zmogli upreti senzacijam in sovraštvu? Senzacionalističnih in sovražnih medijev imamo na našem trgu že itak preveč. Ljudje mi potožijo, da se ob njih počutijo zavedene, ponižane in naveličane. Če bi ljudje katoliško stran dojeli kot zaveznico senzacij in sovraštva, bi to zanje pomenilo legitimacijo za duhovno in moralno popuščanje. Vsi, ki jim dobrota in resnica pomenita najvišji življenjski navdih in cilj, pa bi se čutili ponižane. Dobrota in resnica sta absolutni, zlo ni absolutno. To mora biti temeljno sporočilo katoliških medijev.
Jezus sam sebe predstavi kot dobri pastir. Njegova sporočila in dejanja so dobra. Nikomur ne škodijo, nikogar ne žalijo, vse pa nagovarjajo in osvobajajo. Zlo oži človeško zavest in oži srce. Dobrota pa omogočata spoznanje o Jezusu. Dobrota celo omogoča spoznanje tudi o tistih, ki še niso Jezusovi. Glas dobrote je Jezusov glas, ki prepričljivo premaguje zlo in nagovarja za Božje kraljestvo. Dobrota tudi ustvarja edinost v Cerkvi in med narodi (prim. Jn 10, 11-16). Dobrota ne beži pred realnostjo, ampak realnost ustvarja. Kako dati več prostora dobroti v medijih? Strategija ni potrebna. Preprosto je potrebno biti dober. Kdor pa je dober, zna poiskati novice in pisati zgodbe tudi o dojenčkih, o nosečnicah, o vrtcih in šolah, o bolnišnicah in domovih počitka, o trpečih in ostarelih, o paliativnem zdravljenju. Takšno poročanje pripravlja življenju ugodno okolje. Evtanazija in druge oblike nasilja nad človekovim življenjem bodo izgubljali populistično naklonjenost, saj se bosta v ljudeh vse bolj prebujala gnus in odpor do kulture smrti. Katoliški mediji naj bodo na frontni črti boja za življenje in naj širijo humanizem življenja!
Apostol Pavel nalaga Cerkvi dolžnost, da oznanja mnogovrstno Božjo modrost. Iz vere izhajata srčnost in zaupljiv pristop (prim. Ef 3, 8-12). Dobrota kliče na pomoč resnico. Dobrota in resnica skupaj razodevata Božjo modrost.
Dobrota in resnica preprečujeta, da bi se v katoliške medije pritihotapile manipulacije, moralna brezbrižnost in konformizem. Dobrota in resnica podpirata vero, da premaguje strah pred morebitnimi pritiski zla, ki časnikarjem grozi s sankcijami ali celo s terorjem. Dobrota in resnica sta kriterij medijske svobode.
Kdor širi laži, ni svoboden. Kdor laž skuša spreminjati v resnico, ni pošten. Kdor propagira nasilje, je diabolično sprevržen.
Katoliški časnikar vedno bere dvoje: Sveto pismo in časnike. Sveto pismo časnikarju odkriva Božjo modrost, časniki pa ga soočajo z realnostjo. Sveto pismo nikakor ni oddaljena zgodovina. Sveto pismo nam govori o zgodovini odrešenja, ki se še ni končala z zadnjimi vrsticami knjige Razodetja. Zato katoliški časnikar o vseh dogodkih poroča skozi Kristusovo misel. Neodvisnost in svoboda katoliškega časnikarstva sta v Kristusu odrešeni.
Dragi prijatelji! Vaša peresa niso orožje, ki bi druge ubijalo. Vaša peresa niso kot deževnik, ki se razlomljen množi in grozi. Vaša peresa so peresa Svetega Duha, ki z njimi piše svoje črke, svoja sporočila, svoje zgodbe. Vaša peresa so orodje za opisovanje mnogovrstne Božje modrosti. Katoliški časopisi, revije, radio, televizija, internetne strani ? vse to je lahko prostor, kjer je Kristus ? Bog z nami.
Ljubljana, 24.1.2015
Dr. Peter Štumpf, soboški škof
