Kobilje - Škofov nagovor ob 100-letnici cerkve

nedelja, 16.11.2025

Nagovor soboškega škofa msgr. dr. Janeza Kozinca pri sv. maši ob 100-letnici posvetitve cerkve sv. Martina na Kobilju, 16. novembra 2025

Bratje in sestre, najprej pozdravim gospoda župnika, gospoda Alojza, ki vas je tukaj zbiral, kakor sem videl, že od srede naprej. Da ne bi to slovesnost omejili zgolj na današnji dan, ampak da ste imeli v teh dneh že priložnost, povabilo, da bi predvsem obnavljali tempelj svojega telesa, v katerem prebiva Sveti Duh, kakor pravi apostol Pavel. Lepo pozdravljam tudi generalnega vikarja, gospoda domačina Janeza, ostale duhovnike in predstavnike drugih krščanskih veroizpovedi. Brez vseh vas skupaj Cerkve, tega živega občestva, živih kamnov, ne bi bilo.

Ob praznovanju 100-letnice posvetitve te cerkve sv. Martina nam Cerkev daje poslušati precej nenavadne Jezusove besede: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen.« Je torej naše veselje nad tem, kar so sezidali naši predniki in sedanji rod skrbno ohranja, prazno? Je to, kar si prizadevamo ohraniti za prihodnje rodove kot znamenje naše pripadnosti Bogu, nevredno veselja, če je – kakor jeruzalemski tempelj – obsojeno na propad?

Odlomek se začne s pogovorom o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi. Tempelj je bil za Izraelce ena od treh osrednjih točk njihove identitete: ponazarjal je Božjo bližino sredi svojega ljudstva, zvestobo Boga ter odnos Izraelca in Božjega ljudstva z Bogom po molitvi in daritvah, ki jih je opravljal. Točka občudovanja je prešla z odnosa na Boga na čudovite izdelke človeških rok, zemeljskega bogastva – lepi kamni in blišč bogastva v človeku zlahka vzbudijo občudovanje. Ne več torej vprašanje živega odnosa z Bogom, z njegovo besedo in zvestobo tej besedi, temveč občudovanje zunanjosti, tega, kar se vidi. Jezus to občudovanje svojih učencev postavi na realna tla: usoda vsega ustvarjenega je minljivost. Kar je na tem svetu, je podvrženo propadljivosti. Svoje upanje polagati v stvari tega sveta pomeni nenehna razočaranja in nevarnost obupa: občudovanje velikih osebnosti zaradi znanosti, moči, imetja, umetniških zmožnosti – vse to se slej ko prej zvali v prah zemlje; za vsako reč se najde črv, ki jo spremeni v borne ostanke. Tudi človek lahko zlaga kot kamen na kamen svoje imetje, dosežke, znanje, ko išče trdnost in garancije za svoje življenje – a vse se bo zrušilo, še tako gotove stvari, pravi Jezus.

Jezus usmerja učence k bistvenemu na zelo radikalen način. Edino, kar zares šteje, kar ni podvrženo propadu, je Božja zvestoba in naše ohranjanje živega odnosa z njim. Danes mi obhajamo zunanjo slovesnost svetega Martina. Kaj nam je od njega najbolj ostalo? Upodabljamo ga kot moža, vojaka na konju, ki je raztrgal svoj plašč in ogrnil siromaka, ki je tam drgetal. Eno samo dejanje, ki pa je bilo dejanje velike ljubezni. To ostane, ker je to navdih Svetega Duha, ker je to stvar dobrote, bogopodobnosti, ki jo človek nosi.

A da ohranjaš v sebi Božjo besedo in se po njej ravnaš, pomeni, da boš v življenju izpuščal stvari iz rok; včasih bodo vzete tudi stvari, ki nam veliko pomenijo. A Bog Oče ne bi dopustil, da nam je karkoli vzeto, če to ne bi bilo za človeka tudi trenutek milosti: ponovno odkritje bistva življenja – odnosa z Jezusom, Očetom, Svetim Duhom.

V trenutkih takšnih stisk (osebnih, občestvenih – vojne, bolezni, grozote) je težko razbrati trenutek Božje milosti. Pesimističen pogled, razočaranje ob neuspehu, preziru, nesprejemanju zaradi vere v Jezusa so odličen humus, v katerega se zlahka zalezejo zavajanja, ki sicer ponujajo kakšne podaljške človeških gotovosti na tem svetu (razna vzdrževanja stanj, ki so slaba, brez rodovitnosti …) – so lažna preroštva, pred katerimi Jezus svari. Potrpežljivo vztrajanje v odnosu z Bogom (stanovitnost) v teh težkih časih je tiho trpljenje; je velikokrat vtis izgubljanja vpliva celo nad lastnim življenjem, izgubljanje stvari, celo odnosov – vse zaradi življenja v veri v Jezusa. A že v tej težki stanovitnosti je znamenje, ki nam ga daje Jezus: če se uresničuje ta za našo kožo velikokrat neprijetni del, potem se gotovo tudi njegova obljuba: »Toda niti las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje (Lk 21,18–19).«

Jezus nas v tej stanovitnosti ne pušča brez pomoči: molitev, Božja beseda in zakramenti so sidra, s katerimi ostajamo trdno v Jezusu, kljub lažnim obljubam vsakodnevnih mesij, ki razglašajo svoje rešitve za srečo, izpolnitev hrepenenj, mir.

In kje je mesto tega posvečenega prostora, katerega obletnico posvečenja praznujemo? Najbolj v eni stvari: da nam pomaga ostajati trdno v odnosu z Jezusom in njegovim telesom, Cerkvijo. Kadar nas delo za to svetišče povezuje v Jezusu, kadar nas pogled na ta objekt spomni, da že v tistem trenutku poživim odnos z Jezusom in se spomnim, da Sveti Duh prebiva v templju mojega in tvojega telesa, sem prepričan, da je Bogu po godu to lepo zunanje znamenje, ki v nas budi vero v Boga.

FOTOGRAFIJE ... na spletni povezavi Župnije Kobilje