Grad - škofova pridiga

sobota, 29.11.2025

Nagovor soboškega škofa msgr. dr. Janeza Kozinca pri sv. maši ob godu sv. Andreja, v soboto, 29 novembra 2025, v gradu Grad.

Bratje in sestre! Slavimo god sv. Andreja, prvo poklicanega apostola, kakor nam posebej natančno poroča ev. Janez. O njem vemo, da je bil iz Betsajde, je brat apostola Petra, prej Simona, iz evangelija izvemo še, da so mu blizu Grki, med njimi je verjetno tudi oznanjal evangelij po Jezusovem vstajenju, ter da je svoje pričevanje o Jezusu potrdil z mučeniško smrtjo 30.11. okoli l. 60 (pod ces. Neronom).
Kaj je ključnega v Njegovem življenju, da ga slavimo in kjer lahko tudi mi najdemo spodbudo, veselo oznanilo? Prva stvar, ki nam jo razodevajo evangeliji, je Andrejevo iskanje – glede na to, da je bil učenec Janeza Krstnika (Jn), je tudi v njem gorelo upanje, da bo Mesija (Odrešenik, Kristus) prišel, da bo Bog obiskal svoje ljudstvo v njegovem težkem položaju zaradi okupacije Rima.  Morda je ta ogenj, ki je gorel v Andrejevem srcu prva spodbuda, da bi tudi mi aktivno ohranjali ogenj upanja, da Jezus svoje obljube o tem, da smo v Njem, da so mu znane naše radosti in naše stiske. 
Drugo, kar nam razodene evangelij je to, da je Jezus tisti, ki vabi k sebi učence. Pri krstu smo vsi postali Njegovi bratje in sestre; smo v Njem! Ni to naše delo, temveč delo Boga – on nas je prerodil za svoje sinove in hčere. Nismo si mi izvolili Boga, ampak je On nas izvolil in postavil, da gremo in obrodimo sad. Andreja ni poklical zaradi njegove odličnosti, vzvišenosti v kakšni zemeljski časti – preprost ribič je bil. Nič posebnega. Mogoče znal grški jezik. Ni pismouk, ni plemenitaš, vladar, učitelj, vplivnež … Ni bil farizej, ki bi se lahko pohvalil, da se res trudi živeti po postavi. Nič torej s čimer bi se postavljal pred Jezusom, Bogom. Popolnoma ZASTONJSKI klic. Jezus svoje strategije ni zamenjal vse do danes – kliče preproste, ljudi odprtega srca za Njegov klic. 
Tretja stvar: Jezus je Andreja poklical v preprostosti njegovega vsakdana. Ni bilo v soboto v shodnici ali na kakšnem shodu v Jeruzalemu. Galileja – »poganska« in še sredi običajnega dela. V vsakdanu srečuje tudi nas. Jezus nas ne sreča le pri evharistiji, ni mu dovolj naša navzočnost eno uro na teden – s svojimi brati in sestrami želi preživeti dan, teden, mesec – v tistem delu, ki je včasih radosten, včasih pa hudo težak. Vsak trenutek  življenja mu je dragocen, pa ni ob meni kot kontrolor napak, temveč kot tisti, ki nenehno ponavlja vabilo, da bi hodili za Njim. Vsakdan, navaden čas, banalen, ponavljajoč, kakor včasih siten »ponedeljek«: tam me Gospod želi srečati. Nisem torej v nobeni situaciji sam – da bi le ne nehal iskati, kaj je Jezusova sled v mojem vsakdanu.
Četrta stvar: Andrej je s Simonom slišal slavni klic, hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi. Jezusov klic jima je obljuba nečesa novega: postati ribič ljudi. Ne zamenja se vse, Jezus sprejme to, kar človek je; če je ribič, naj to ostane – samo kakšna stvar se spremeni. Da pa se lahko sploh kaj spremeni, pa klic vabi v občestvo z Jezusom: učencema pravi hodita za menoj (Danes bi pomenilo poslušanje Božje besede, občestvo Cerkve, molitev, zakramenti). Življenje ap. Andreja, življenja ljudi, ki so se v življenju dnevno odločali živeti v živem odnosu z Jezusom in Njegovim telesom Cerkvijo, ti so nam priče, da Jezusov klic ima moč spremenjenja človekovega življenja iz minljivega v neminljivo; iz truda zgolj za dnevni zaslužek v delo za večno nagrado. Ostajati v živem odnosu z Jezusom, spreminja človekovo srce, želje, hrepenenja – od upanj, ki razočarajo do upanj, ki ne razočarajo.  
Kakor nam kaže tudi ap. Andrej (in ostali) vse to ne gre brez bolečine, padcev, izdaj, zatajitev, dvomov … Verjetno tudi danes pri večini ljudi, kristjanov, brez tega ne gre. Marsikaj je potrebno izpustiti: mreže, čoln, očeta, če želim slediti Jezusu. Tukaj so težave, ker je težko zaupati Bogu, ki sicer dela čudovite reči s svojimi prijatelji, a sodelovanje z Njim še zdaleč ne izključuje križa in našega prizadevanja.
Je pa Gospod edini, ki nam obljublja večnost; moremo jo izkušati tudi ob takšnih praznikih, trenutkih Božje bližine – to je potrebno skrbno ohranjati v srcih, da se moremo, kakor sv. Andrej, soočati tudi s težavo, križem vsakdana. Naj nam bo sv. Andrej priprošnjik pri Bogu!