Grad: Marijino vnebovzetje

četrtek, 15.08.2019

Pridiga generalnega vikarja Lojzeta Kozarja na praznik Marijinega Vnebovzetja pri Gradu, 15. avgusta 2019

»Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Tako je vzkliknila Elizabeta ob srečanju z Marijo.
Danes se mi srečujemo z Marijo, danes mi slavimo nebeško Mater in njenega sina Jezusa, danes mi vzklikamo: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!«
Ta vzklik Mariji in Jezusu v čast odmeva tukaj pri Gradu že stoletja. Marija vnebovzeta in Jezus, naš Odrešenik dajeta kraju in vsem nam pravi temelj. Na naslovnici Stopinj za leto 2017 vidimo to župnijsko cerkev, ki je postavljena na trdne temelje. Kamni, ki dajejo temelj našemu življenju, niso kamni vulkanskega izvora in ne kakšni drugi kamni, temveč je pravi in edini temelj našega življenja Jezus Kristus. In kjer je Jezus, tam je tudi njegova in naša nebeška Mati Marija.
Zato danes klečimo pred Vnebovzeto. Nismo prvi in, upam, tudi ne zadnji. Marijo so tukaj častili in poklekali pred njo in njenega Sina že gotovo pred 900 leti. Koliko rodov vernih ljudi se je od 11. stoletja zvrstilo pri Gradu in v okoliških vaseh! Večina teh je utonila v pozabo. So pa nekateri posamezniki, ki so se zapisali v zgodovino in kot svetilniki kažejo pot tudi nam.
Pred Marijo Vnebovzeto je poklekal Mikloš Küzmič, ki je bil v tej cerkvi krščen in je večino svojih duhovniških let preživel kot župnik pri sv. Benediktu v Kančevcih, kjer je leta 1780 napisal prvo prekmursko katoliško knjigo in nato še šest drugih za cerkev, dom in šolo. Mariji je posvetil molitve v Knigi molitveni, kjer je med drugim zapisal: »Marija, po Bogi jedino vüpanje moje.« Marija je bila Miklošu Küzmiču takoj za Bogom edino upanje. Zato je poklekal pred njo in zato piše tudi na njegovem nagrobniku: »Bog me podpiral je, Marija bila upanje.«
Pred Marijo Vnebovzeto je poklekal Štefan Slamar, ravno tako tukaj krščen in tudi župnik pri sv. Benediktu v Kančevcih, kjer je napisal Zgodbe staroga in novoga zakona za šolsko deco. S svojimi darovi je pripomogel k obnovi te cerkve.
Pred Marijo Vnebovzeto je v tej cerkvi poklekal Jožef Sakovič, graditelj turniške romarske Marijine cerkve in pisec različnih verskih knjig.
Pred Marijo Vnebovzeto je poklekal tukajšnji župnik Štefan Recek, ki me je pred štiridesetimi leti na praznik Marije Vnebovzete tukaj kot bogoslovca sprejel odprtih rok in uvajal v službo pri oltarju.
Pred Marijo Vnebovzeto je poklekal tukajšnji župnik Štefan Kuhar, ki je iz ljubezni do Marije poskrbel, da se sedaj Marijin oltar blešči v prvotnem sijaju.
Pred Marijo Vnebovzeto je poklekal odranski župnik Božji služabnik Alojzij Kozar, ki je kot otrok romal sem ob prazniku Marijinega vnebovzetja in tudi pozneje je rad prihajal sem, ter o Mariji, o cerkvi in kraju pisal v svojih knjigah.
Tukaj v cerkvi Marije Vnebovzete je kot majhen deček doživel lepoto ob srečanju z Marijo, zato je sklenil: »Samo to želim. Biti zmeraj z Njim, ki je najboljši, najsvetejši, ki je dobrota in ljubezen sama. Za njim bom šel. Z njim bom ostal vse življenje. In z njegovo sveto Materjo.«
Pred Marijo Vnebovzeto niso poklekali samo duhovniki, temveč tudi številni verniki od tukaj in od drugod. Naj omenim Terezijo Flisar iz Kruplivnika, o kateri lahko preberemo v 102. številki glasila Poti k Bogu. Bila je zgledna krščanska žena in mati. Moč za življenje je črpala iz zakramentov in obiska svete maše. Ljudje so jo zelo spoštovali, ker je bilo njeno življenje potopljeno in skrito v Jezusovem in Marijinem Srcu. Tukaj v tej cerkvi pred to podobo Marije Vnebovzete je klečala in ponavljala: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!«
Mislim, da bi lahko vsak izmed vas naštel vsaj nekaj ljudi, ki so bili vzorniki vere, ki so z vero in ljubeznijo poklekali pred Marijo Vnebovzeto in pred njenega sina Jezusa.
Sedaj smo mi na vrsti: ti in jaz. Poklicani smo, da poklekamo pred Vnebovzeto, da slavimo Jezusa.
Praznik Marijinega Vnebovzetja obhajamo letos v posebnem razpoloženju. Že od januarja obhajamo 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki je za nas katoličane najprej verski praznik, nato pa tudi narodni. K združitvi so najbolj pripomogli verni ljudje, katoliški duhovniki in njihovi sodelavci, ki so se ozirali v Jezusa in v Marijo. Čez dva dni, ko bomo v Beltincih obhajali slovesno sveto mašo ob tej obletnici, se bomo najprej Bogu zahvaljevali za to, da smo že sto let združeni z matičnim narodom, da smo tudi v teh letih ohranili vero v Boga, v Jezusa Kristusa, v njegovo Mater Marijo, ki jo tukaj že stoletja častimo kot Vnebovzeto.
Nad Prekmurjem že stoletja vihra Marijina zastava. Nad Prekmurjem pa že sto let plapola tudi slovenska zastava. Te zastave naj bi plapolale tudi v Beltincih čez dva dni. Danes jih boste tukaj dobili kot vabilo, da se udeležite slovesne svete maše, da se skupaj zahvalimo Bogu in nebeški materi za dar vere in jezika, kulture in vseh vrednot, ki nas bogatijo in ohranjajo.
Zastava ni samo narodni simbol, govori nam tudi o našem odnosu do Boga, o naši veri.
Slovensko državno zastavo sestavljajo tri barve: bela, modra in rdeča. Te barve nas spominjajo tudi na vsebino naše vere.
Bela barva, barva lepote in nedolžnosti nas spomni na Marijo. Marija je bila obvarovana izvirnega greha, bila je vsa lepa in čista, brez vsakega greha. Pri svetem krstu smo tudi mi prejeli belo oblačilo, znamenje lepe duše, vendar smo to lepo podobo z grehi omadeževali. Marija pa je vse življenje ostala lepa, brez greha. Njeno belo oblačilo je vedno ostalo belo, njena duša je vedno ostala lepa. Taka je še zdaj pred nami. Vsa lepa, vsa polna ljubezni, deležna večne slave.
Modra barva nas spomni na neskončnost. Ko se oziramo v nebo, vidimo modrino, ki ji ne moremo določiti razsežnosti ali globine. Ta modrina kakor da nima konca. Nebo in zemlja, ki ju vidimo, pa sta samo delček vsega, kar je Bog ustvaril. Zato nas modra barva spomni na Boga, neskončno velikega in neskončno dobrega.
Rdeča barva je barva ljubezni. Najvišjo ljubezen pa nam je izkazal Bog, Jezus Kristus, ko je postal človek, ko je trpel in umrl za nas. Barva srca, barva ljubezni dopolnjuje to trojnost: lepoto, neskončnost in ljubezen. Vabi nas, da rastemo v teh krepostih, da si prizadevamo za lepoto srca, da ohranjamo upanje v Boga, ki je neskončno velik in dober, da si prizadevamo za ljubezen do Boga, do Marije in do vseh ljudi.
Če zastavi odvzamemo eno barvo, to ni več slovenska državna zastava. Če iz vsebine vere črtamo Marijo ali upanje v večno življenje ali Jezusa Kristusa, to ni več katoliška vera. Tri barve so lepe in pomenljive. A vendar še nekaj manjka. Manjkamo mi, ki v Boga verujemo, ki poklekamo pred Jezusom, ki prepevamo Mariji v čast. A zastava ima tudi grb. Grb z morjem, s Triglavom, s tremi zvezdami. Ta grb predstavlja nas, ki živimo med morjem in Triglavom, lahko rečemo med jadranskim morjem in nekdanjim panonskim morjem, ki verujemo v Troedinega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha, kar lahko pomenijo tudi tri zvezde v grbu.
Od te svete maše naj z nami potujejo tri barve slovenske zastave: bela, modra in rdeča; tri vrednote: lepota, neskončnost in ljubezen; tri sveta imena: Bog, Jezus Kristus in Marija; tri Marijine besede, ki jim dodajamo četrto: »Moja duša poveličuje Gospoda.«