Ekumensko bogoslužje v Murski Soboti

nedelja, 24.01.2016

FOTOGRAFIJE - foto: Denis Horvat

NAGOVOR ŠKOFA ORDINARIJA - DR. PETER ŠTUMPF - video

NAGOVOR EVANGELIČANSKEGA ŠKOFA - G. GEZA FILA - video

Nagovor murskosoboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri ekumenskem bogoslužju v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, v nedeljo, 24. januarja 2016

Spoštovani gospod škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji, mag. Geza Filo, spoštovani gospod duhovnik evangeličanske cerkvene občine v Soboti, mag. Leon Novak, spoštovani gospod pastor Binkoštne evangeljske cerkve v Soboti, Andrej Bojnec, spoštovani gospod župnik katoliške stolne župnije v Soboti, Goran Kuhar, dragi verniki vseh treh Cerkva!

Letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov obhajamo spodbujeni od  gesla Poklicani smo, da oznanjamo slavna Božja dela (1 Pt 2, 9).

Apostol Peter, ki nas v svojem prvem pismu vabi k oznanjanju slavnih Božji del, je doživel globoko izkušnjo vidne navzočnosti Jezusa Kristusa. Ta izkušnja je bila za Petra tako globoka in intimna, da je pred vsemi drugimi apostoli priznal, da je Jezus Kristus Sin najvišjega Boga. Prvi med apostoli je izpovedal vero v Jezusa Kristusa. Vendar ga ta izpoved vere še ni obvarovala, da bi pozneje iz strahu pred Judi, Jezusa ne zatajil. To je za nas zelo pomenljivo. Kristusa lahko hitro zatajimo. Zaradi Kristusa nam je lahko hitro nelagodno. Vemo, kako nas je včasih sram priznati, da smo verni. Peter se je potem, ko je Jezusa Kristusa v njegovi uri trpljenja zatajil, bridko skesal. Jezus mu je velikodušno tudi odpustil. Peter pa je vseeno moral storiti še en korak naprej. Šele, ko je Jezusu priznal, da ga ljubi bolj kot vse druge stvari, je Peter bil v polnosti sposoben oznanjati slavna Božja dela. Peter je šel celo do konca. V Rimu je stopil na križ. Iz svoje prerojene vere in neomajne ljubezni do Jezusa Kristusa je Peter na križu umrl. Še v smrti je hotel biti blizu Jezusu Kristusu. Peter je na križu oznanil Kristusovo slavo Boga, ki jo je nekoč zatajil.

Naši evangeličanski, binkoštni in katoliški predniki so v mnogih rečeh videli slavna Božja dela. V življenju so močno doživljali navzočnost in delovanje Jezusa Kristusa. Rojstvo otrok so doživljali kot blagoslov iz nebes.
Boj za preživetje pred Turki, pred boleznimi, pred vojskami so postavili pod obrambo Jezusa Kristusa. Naši predniki so vse, kar so v življenju prejemali, dobro ali hudo, v veri in ljubezni izročali Jezusu Kristusu. Kot apostoli, so tudi naši predniki hoteli oznanjati slavna Božja dela. Zato so pisali molitvenike, pesmarice, zidali cerkve in druge bogoslužne prostore. Od prednikov smo prejeli dolžnost, da tudi mi oznanjamo slavna Božja dela. Na žalost pa nam predniki niso zmogli zapustiti dediščine edinosti.

Kaj sedaj lahko storimo mi?  Preprosto nadaljujmo z ekumenizmom prijateljstva. Danes smo se pri tem ekumenskem bogoslužju postavili pred Kristusa: evangeličanski in katoliški škof, evangeličanski, katoliški in binkoštni duhovnik, evangeličanski, katoliški in binkoštni verniki. Vsi se trudimo, da bi verovali in ljubili istega Kristusa.

Apostol Peter je moral ob Kristusovi veliki noči pred Kristusom narediti popravni izpit iz vere in ljubezni. Vsako ekumensko bogoslužje, vsaka ekumenska molitev, vsaka ekumenska dobrodelnost, pomeni našo dobro voljo, da skupaj opravljamo popravni izpit naše edinosti v Kristusu. Tega popravnega izpita ne bomo nikdar mogli opraviti, če ne bomo med seboj prijatelji.

Mnogo smo že storili skupaj. Mnogo še moramo storiti skupaj. Danes smo skupaj. Kdaj bomo spet skupaj? V nebesih ne bomo občasno skupaj. V nebesih bomo stalno skupaj. V to moramo verovati. V to moramo upati.

Nekateri od vas ste že stalno skupaj v mešanih zakonih. Mož in žena v mešanem zakonu si morata dovoliti in se celo veseliti, da sta tudi v veri različna, drugače nista mož in žena. Ne moreta pa si mož in žena dovoliti, da bi bila razdeljena. V razdeljenosti ni zakonske ljubezni. V razdeljenosti tudi ne more biti trdne vere in ne more biti goreče ljubezni do Kristusa. Tudi zakonci v mešanih zakonih, ki v različnosti ver in v edinosti ljubezni vztrajate skupaj, pred vsemi ljudmi zelo močno oznanjate slavna Božja dela. Oznanjate tudi, kako bomo vsi nekoč skupaj v nebesih. 

V Katoliški cerkvi obhajamo leto usmiljenja in sprave. V Buli o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja, papež Frančišek pravi: ?Cerkev ima poslanstvo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki mora samo od sebe doseči srce in duha vsakega človeka?Za Cerkev in za verodostojnost njenega oznanila je odločilno, da v prvi osebi živi in pričuje za usmiljenje. Njena govorica in dejanja morajo posredovati usmiljenje, da bo prodrla v srca ljudi in jih izzvala, da bodo našli pot vrnitve k Očetu?? (Obličje usmiljenja, št.12).

Papeževe besede me kot škofa katoliške škofije v Soboti močno nagovarjajo, da škofa Gezo, evangeličanske duhovnike ter vernike in binkoštne pastorje ter vernike prosim za odpuščanje, ker v preteklosti in tudi v sedanjosti katoličani nismo bili zmeraj do vas usmiljeni in zato z vami nismo bili vedno iskreni in pravi prijatelji. Včasih nas zanese, da oznanjamo svojo modrost in svojo premoč nad vami in zato zmeraj ne oznanjamo slavnih Božjih del.

Vse vas prosim, dragi bratje in sestre, da vsi, evangeličani, binkoštniki in katoličani še več molimo h Kristusu, da nam vsem podari svojega Svetega Duha, da bi bili bolj usmiljenji drug do drugega in da bi bili med seboj prijatelji.

Ekumenizem prijateljstva, usmiljenja in odpuščanja naj v Pomurju vedno sveti kot luč upanja, naj nam kot sol ohranja vero in ljubezen do Kristusa in  tako oznanja slavna Božja dela.

- amen