SV. SADOT IN DRUGI PERZIJSKI MUČENCI

Leta 341 se je v Perziji začelo veliko preganjanje kristjanov. V začetku tega preganjanja je kot mučenec umrl takratni škof državne prestolnice Selevkeje Simon Barsabboe. Nasledil ga je Sadot (ime je polatinjeno perzijsko ime Šahdost, ki pomeni »ljubeč kralj«). Poročilo govori, da je Sadot imel neke noči sanje, ki jih je nato povedal svojim duhovnikom in diakonom. V sanjah je videl lestev, ki je segala od zemlje do neba. Na vrhu lestve je stal Simon Barsabboe, Sadot pa je stal spodaj. Simon Barsabboe mu je zaklical, naj pride gor k njemu in se ničesar ne boji. Sadot je svoje sanje razložil: Simon Barsabboe je bil umorjen lani, on pa bo letos. Dodal je še, naj vsi molijo, da bi se pomen sanj hitro dopolnil, saj je prihod smrti tistemu, ki duhovno živi, zaželen, kajti kdor ljubi Boga, hiti k Bogu. Škofa Sadota so res kmalu prijeli skupaj z 128 duhovniki, diakoni, menihi in Bogu posvečenimi devicami. Vrgli so jih v ječo ter mučili, da bi molili k soncu. Sadot je mučiteljem odgovoril: »Mi služimo Bogu iz vse duše. Sonca pa, ki ga je on ustvaril in naredil, ne molimo; ognja, ki nam ga je dal v službo, ne častimo, tvojemu zlobnemu povelju se ne uklonimo.« Ko je za to izvedel perzijski kralj, je ukazal, naj vse obsodijo na smrt. Ko so jih vklenjene v verige peljali na morišče, so vsi veselo slavili Boga s psalmi, dokler ni bil obglavljen zadnji. To se je zgodilo najbrž 20. februarja leta 342. Škofa Sadota so peljali v neko drugo mesto in ga tam obglavili.