januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
BLAŽENI EGIDIJ
07.02.
Sv. Jožef je Egidija nekoč tudi obvaroval od nesreče. Nek večer je Egidij utrujen zaspal in pozabil ugasniti svečo ob postelji, prav tako pa je pozabil opraviti molitve v čast sv. Jožefu, ki jih je molil vsak dan. V spanju je začutil, da se ga je dotaknila roka in hkrati zaslišal glas: »Vstani in opravi mi svoje molitve!« Egidij se je zbudil; vsa celica je bila v plamenih. Na pomoč je poklical sv. Jožefa in uspešno pogasil ogenj. Hvaležen je spoznal, da ga je sv. Jožef obvaroval velike nesreče.
Egidija so kmalu poslali v samostan sv. Pashala v Neapelj, kjer je ostal vse življenje. Najprej je bil kuhar. Vsakdanja opravila in zadolžitve je opravljal skromno, ljubeznivo, zvesto in natančno, s takšno ljubeznijo, kakor da opravlja najbolj vzvišeno službo v samostanu. Ko so predstojniki samostana opazili Egidijevo ponižno predanost in ljubezen, so ga postavili za samostanskega vratarja, da bi svetil celemu Neaplju. Kot vratar je prihajal v stik z ljudmi vseh stanov: z bogatimi in revnimi, imenitnimi in preprostimi. Vse je sprejemal z enakim spoštovanjem in ljubeznijo, saj se je držal vodila, da v vsakem človeku sprejema Kristusa. Kmalu se je po Neaplju razširila novica, da imajo v samostanu sv. Pashala za vratarja svetnika. Vsi, ki so bili v težavah so začeli prihajati k sv. Egidiju, ga prosili za nasvet in se mu priporočali v molitev. K njemu so se zatekali tudi ministri in člani kraljeve družine, premožni ljudje so mu prinašali sveče, denarja in živila. Egidij je tako lahko poskrbel za mnoge reveže.
V ponižni predanosti in ljubezni je tudi umrl. Ko je zbolel, je sobrate prosil, naj zanj opravijo devetdnevnico v čast Materi Božji in povedal, da ob sklepu devetdnevnice umrl. To se je tudi zgodilo. Izdihnil je 7. februarja 1812 z vzklikom: »Ljuba Mati moja in ljubi moj sv. Jožef, peljita me v nebeški raj!«