Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

SPLETNE POVEZAVE ŽUPNIJ

MISEL DNEVA

"Ali ni čudež, da ta mrtva zemlja hrani vse živo: toliko vrst rastlinstva, živalstva, 6 milijard ljudi. Vsak dan mora zrasti toliko hrane, da se vse to nasiti. Človek se baha, da on ustvarja, v resnici kvečjemu sadi, zaliva, pobira sadeža ? rast pa daje Bog, ki je vse ustvaril. Čudežna pomnožitev kruha v puščavi je pred našimi očmi." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Pod katerim geslom obhajamo 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom?
  Prekmurje živi
  V srcu Prekmurja
  Zlati mostovi
  Skupaj čez zlati most
  Odprite vrata Kristusu
  Stopinje do ljudi
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  
januar  februar  marec  april  maj  junij  
julij  

Lendava - dan posvečenega življenja

sobota, 02.02.2019


Spoštovane redovnice in redovniki, gospod župnik Martin, duhovniki, bratje in sestre!

Praznik Svečnice ali Gospodovega darovanja v templju zelo močno diši po božiču. Nekdaj je ta praznik bil zaključek božičnega časa. Jezus se je rodil v Betlehemu, da bi ga Marija in Jožef videla. Možnost, da so ga videli, je Jezus omogočil pastirjem, pozneje trem kraljem in končno apostolom, drugim učencem in ljudem, ki jim je oznanjal Božje kraljestvo. Zadnje videnje je bilo na gori, odkoder je bil Jezus vzet v nebo. Od takrat lahko vidijo Jezusa samo duhovne oči tistih, ki hrepenijo po Jezusu in jim je dana ta milost.

Tudi starček Simeon je bil eden izmed tistih, ki si je želel videti Jezusa. Sveti Duh mu je namreč razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Ta obljuba se je izpolnila ob Jezusovem darovanju v templju. Tudi smrt nastopi zato, da bi jo videli. Ob smrti zapremo oči, da bi ob gledanju spoznali sebe, kdo v resnici smo bili, kakšni smo bili, kaj smo počeli, kaj smo dobrega storili ali opustili in kaj zagrešili. Takšno videnje nam vrača popolno spoznanje o sebi, ki smo ga izgubili z izvirnim grehom v raju. Smrt nam dokončno vrača popolno spoznanje, ki nam ga je dobesedno ugrabil izvirni greh. V popolnem spoznanju bomo videli Troedinega Boga takšnega, kakršen je ? v vsem veličastju, lepoti, neskončni dobroti, usmiljenju ter pravičnosti.

Začetek videnja, ki dokončno nastopi ob naši smrti, se prične s krstom. Takrat se v nas zgodi izlitje luči Svetega Duha, ki nam daje videti reči, ki jih nekrščeni ne morejo videti. V moči te svete Luči z duhovnimi očmi vidimo v sebi kali večnosti, ki od krsta naprej rastejo sorazmerno s prizadevanji za rast v svetosti. Te kali večnosti v sebi čutimo kot hrepenenje po Bogu in nebesih. V tem hrepenenju se osvežuje naša vera, ki zato zmore sprejemati tudi največje napore, samo da bi bili bližje Kristusu.

Starček Simeon je bil prileten, toda vera ga je vabila v tempelj, da bi videl Gospodovega Maziljenca. Ni se ustrašil naporov starosti in onemoglosti. Ko je prišel do Gospodovega Maziljenca, da bi ga videl, so bila izpolnjena vsa njegova hrepenenja. Preostala mu je samo še smrt, da bi videl Boga v nebesih.

Tudi redovništvo pomeni željo, da bi videli Gospodovega Maziljenca. V soju krstne luči, ki jo je v nas vlil Sveti Duh, smo nekateri v sebi zagledali Božje povabilo, da stopimo na to pot starčka Simeona. V moči redovnih zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine že sedaj okušamo umiranje sebi, svojim strastem, pastem, sebičnim željam, da bi lažje videli Jezusa. Ko si daleč, manj in slabo vidiš. Ko si blizu, vidiš bolje. Nekateri si pomagajo z očali, lečami ali daljnogledom, da bi videli bolje tisto, kar si želijo videti. Nekateri pa celo s teleskopi, da bi videli zvezde in planete, ki jih s prostim očesom ni mogoče videti.

Jezus je dobro vedel, da bi želeli videti, da bi verovali, tudi potem, ko je odšel od nas v nebesa. Zato nam je zapustil spomin nanj. Ta spomin je presveta evharistija, v kateri ga lahko dobro vidimo z očmi vere. Kot je nenehno treba vzdrževati leče in jih čistiti, da bi dobro videli oddaljene reči, je treba nenehno skrbeti za našo vero, da lahko vidi Jezusa v sveti evharistiji, na oltarju med sveto mašo in v tabernaklju ter celo v naših bližnjih.

Dogodke v templju sta Marija in Jožef spremljala z začudenjem. Najbrž nista razumela starčka Simeona, še manj njegovo prerokbo Mariji, da bo njeno dušo presunil meč bolečin. Šele pod Jezusovim križem je Marija doumela, da ji je starček Simeon napovedal njeno trpljenje kot solidarnost s Sinovim trpljenjem. Takrat se je namreč zgodilo zveličanje vseh ljudi, ki ga je starček Simeon tudi videl že ob Jezusovem darovanju v templju. Kdor trpi z Jezusom in umira z njim, ta lahko zmore videti Njegovo zveličanje.

Svečnica je praznik hrepenenja po Jezusu, ki je Gospodov Maziljenec. Tako kot je Jezus osvojil starčka Simeona in prerokinjo Ano, ki je tisti hip tudi bila v templju in je vse te dogodke pripovedovala naprej, se s pomočjo Svetega Duha in v moči naše vere v nas prebuja hrepenenje po Jezusu. Če ni hrepenenja, ni osvojitve. To, po čemer hrepenim, želim tudi osvojiti. Fant in dekle, ki hrepenita drug po drugem, se tudi osvajata. Če mož in žena ne hrepenita drug po drugem, pričneta hrepeneti po drugih partnerjih ? in tako se zgodi zakonolomstvo.

Že v stari zavezi je Bog zelo jasno povedal Izraelcem, da je On ljubosumen Bog, ki ob sebi ne trpi drugih bogov. Malikovalstva Božja vseprisotnost ne prenese in jo imenuje ?gnusoba?. Redovniško življenje je takšna zaveza z Bogom, ki obljublja vse: čisto srce, ubožno življenje in vdanost predstojnikom. Ne gre za suhoparno dejanje podaritve Bogu, temveč gre za upodobitev po Kristusu, ki je brez greha, ubog z ubogimi in pokoren svojemu Očetu v nebesih. Kot se mož in žena v hrepenenju upodabljata drug po drugem, se redovniki in redovnici samo v hrepenenju po Kristusu lahko upodabljamo po Kristusu.

Tudi redovniško življenje lahko zatava v mnoge pasti, ki se nam prikazujejo tako zelo logične in tako zelo vabljive, da redovniki in redovnice po njih zahrepenimo mimogrede, zelo samoumevno. Glede tega se je dosti govorilo o nevarnosti posvetnosti v redovniškem življenju, ki zahrepeni po vsem tistem, kar nam ta svet ponuja. Nevarnost posvetnosti si je nadela novo podobo: Razločevati po svoje. Ne razločevati skupaj s pastirji. Kaj to pomeni? Po skupnostih se dokaj pogosto pojavlja težnja, da razločuje vsak po svoje. Vsak ima svoj urnik, svoje delovne obveznosti, svoj čas za molitev, svoje navade in vse to upravičuje s svojo redovno karizmo. Mnogo se sicer moli, dela, ustvarja, vendar vsak po svoje. Ni razločevanja skupaj s predstojnikom ali s predstojnico in tako hrepenenje po življenju v skupnosti počasi pojenja. Vse je bilo v redu, samo ni bilo skupnega razločevanja. Če vsak po svoje živi redovno karizmo, se ta v skupnosti ne more razživeti in ljudi ne nagovarja za nikogar in za ničesar, najmanj pa za Kristusa.
Redovne ustanove zadnja leta intenzivno razmišljajo, kako naj odgovarjajo na njihove karizme, da bodo ostale pristne in verodostojne. Po svojih kriterijih nekatere zapuščajo župnije ali celo škofije, zopet drugje pa na novo prevzemajo župnije ali pa na novo vstopajo v neko drugo škofijo. Vedno se za takimi odločitvami skriva nevarnost: Gremo od tukaj ali pa pridemo nekam na novo, da bi lažje preživeli v svoji karizmi.

Razlogi so sicer logični: Vse manj nas je, zato moramo nekako preživeti. Ta ?nekako preživeti? bo postal stalnica tudi v novih razmerah, v katere je redovna skupnost vstopila, da bi preživela. V preteklosti so zaradi tega mnoge redovne skupnosti izumrle in zaradi hrepenenja po preživetju bodo mnoge še izumrle. Redovništvo ne more obstati v lastnem preživetju, temveč v razločevanju, kaj je tisto ali pa kaj ni tisto, kar prebuja v nas hrepenenje po Kristusu, oziroma tega hrepenenja ne prebuja. Če ostajamo na nekem kraju, kjer smo do sedaj bili zaradi hrepenenja po Kristus, je to prav. Če gremo drugam, ker nas tja vleče še večje hrepenenje po Kristusu, je to še bolje.

Papež Frančišek vabi redovne predstojnike in predstojnice in njihove skupnosti, da to razločevanje opravijo skupaj s škofi, čeravno nismo vsi škofje najbolj tega vešči, je to skupno razločevanje potrebno in šele nato naj pade odločitev ali ostati ali iti drugam. Nismo na nekem kraju, kjer nam je dobro, temveč smo na tem kraju, ker so tukaj večje možnosti, da nas Jezus osvoji. In če nas Jezus osvoji, kjer smo, bomo tudi mi lažje osvajali ljudi za Jezusa.

Spoštovani redovniki in redovnice! Hvala, da še vidite možnost Jezusovega osvajanja tudi v soboški škofiji. Zato še ostajate, molite in delate vsak - ali pa vsaka po svojih močeh. Tudi to današnje sveto srečanje v lendavski župnijski cerkvi sv. Katarine je naša zahvala Bogu za vse vas, za duhovni poklic, za vaš odgovor nanj in za to, da vaše hrepenenje po Jezusu še traja.

Dragi bratje in sestre iz lendavske župnije in od drugod, prosimo vas, da za nas molite, da bi vedno hrepeneli po Jezusu, Gospodovem Maziljencu, kot sta hrepenela starček Simeon in prerokinja Ana.
- amen

+ dr. Peter Štumpf, soboški škof

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 01.01.2019 - torek, 31.12.2019

Dom duhovnosti Kančevci - program

v letu 2019 več ...


 torek, 01.01.2019 - sreda, 01.01.2020

Duhovna oskrba v soboški bolnišnici

Bolnišnični kaplan  je na voljo v nujnih primerih na tel. št. 070 79 79 67 več ...


 sobota, 09.03.2019 - ponedeljek, 09.12.2019

PRIPRAVA na zakon

Priprava na zakon v Škofiji Murska Sobota več ...


 ponedeljek, 29.07.2019

Prva Kozarjeva ura

Molitvena ura za beatifikacijo B. sl. Alojzija Kozarja, za katerega poteka škofijski postopek za kanonizacijo več ...


 ponedeljek, 29.07.2019

Romanje župnijskih gospodinj

na Roglo več ...


 sobota, 17.08.2019

Slovesno čez zlati most

Sv. maša ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom - Beltinci, 17. avgust 2019 več ...


 nedelja, 22.09.2019

Gornja Bistrica: Praznovanje Slomškve nedelje

Za vso mariborsko metropolijo. več ...


 sobota, 19.10.2019

Krašić - Slovensko hrvaško srečanje

v rojstni župniji bl. Alojzija Stepinca več ...

Celotni seznam napovedi