VELIKA NOČ

Dragi duhovniki Vstalega Kristusa, bogoslovec in malosemeniščniki, drage redovnice,
dragi velikonočni kristjani!

Vrnili smo se z vstajenjske procesije, s katero smo izrazili najprej svoje veselje, da smemo in moremo verovati v Kristusovo vstajenje, ki nam je zagotovilo vstajenja naših že pokojnih dragih, pa tudi nas samih. Hkrati pa smo želeli tudi vsemu svetu oznaniti veselo novico o življenju po smrti, ki jo danes mnogi težko sprejemajo, ali pa ji raje dajejo zelo nejasne oblike nekega zgolj genskega preživetja v genomskem zapisu človeške vrste ali pa celo v želji po izginotju v večni praznini samega sebe v vrsti vedno novih življenj.
Kristjani želimo tudi letos s praznovanjem velike noči izraziti s svojo vero, da ostajamo na liniji prve Cerkve, ki je v Apostolska dela jasno zapisala svojo perspektivo: »Mi smo priče vsemu, kar je /Jezus/ storil … Razpeli so ga na križ in usmrtili … Bog pa ga je obudil tretji dan … da se je očitno prikazoval … Nam je tudi naročil naj oznanjamo … da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih« (Apd 10,39-42). To je prva kerigma, kar pomeni osnovno in temeljno krščansko sporočilo, edino sposobno premakniti človeka z njegovega mesta v novo življenje.

To je oznanilo upanja o življenju in smrti, o teh dveh trajnih enigmah vedno sprašujočega se človeškega duha. Velika noč sporoča, da je Bog ljubitelj življenja – vse je ustvaril za obstajanje. Smrt ni nekaj slabega samo na sebi, ampak je napačen naš način dojemanja smrti. Če človek iz svojega »jaza« naredi svojega »boga«, začetek in konec vsega, potem je zanj smrt res konec vsega. Človek, telesno bitje, je nujno omejen s prostorom in časom: kar pomeni, da na tem svetu zaseda določen prostor za določen čas. A meje tega prostora naj ne bi zamejevale »bojnega polja«, ampak prostor zaveze ljubezni z drugimi ljudmi. In konec tega človekovega časa naj ne bi bil konec vsega, ampak začetek zaveze z njegovim Izvorom. To krščansko pojmovanje življenja in smrti, je gotovo najlepša razlaga življenja in smrti, kar jih premore človeška zgodovina.
Danes s svojim praznovanjem svete velike noči izražamo poglobljeno vero, da nas Kristus ni rešil smrti, ampak odrešil v smrti. Ni kot čarovnik posegel v naše življenje od zunaj in nas odrešil, ampak je vstopil v od greha ranjeno in prizadeto človekovo življenje in s tem tudi v smrt samo, ter tako z Božjo ljubeznijo odprl grob sebičnosti. K nam prihaja v naše vsakdanje male smrti, ki jih doživljamo zaradi ljubezni do bližnjih, kot Odrešenik, ki nas je prišel iskat, da bi nas iztrgal večni smrti.

V tej veseli novici je pravo upanje za ves svet in v tem letu družine še posebej za naše družine. Družine so kot »domača Cerkev« resnični prostor Vstalega in vstajenja. Družina je in naj bi bila prostor umiranja za druge, prostor vsakdanjih smrti zaradi ljubezni, da postane nato tudi prostor vstajenja. Tako je tudi družina velikonočna resničnost. Vsakokrat, ko mož ali žena umreta samoljubju zaradi drugega, stopi k njima po zakramentu zakona ponavzočen Vstali Gospod in ju »obudi« k novemu življenju. In ko iz nesebične ljubezni do otrok starša odmreta svojemu egoizmu v dvoje, ju spet obišče vstajenjska moč in odstrani kamen, ki ju je ločil od življenja. In otroci, ki dihajo takšno velikonočno vzdušje, prej ali slej tudi sami pričnejo z umiranjem za druge, in Gospod jih pripravlja za večno vstajenje. To je pravi cilj vzgoje.
A velika noč ni upanje le za družine, ampak za vse situacije, ki razčlovečujejo človeka: za mnoge delavce in delavke, ki komaj preživijo s svojimi dohodki in jih je tudi med nami kar nekaj (npr. v Muri in še kje); za zasvojene z alkoholom, mamili ali drugače odvisne; pa tudi za nepošteno obogateli, tudi njih želi v njihovem »grobu« krivičnosti in nepoštenja doseči Vstali in jih osvoboditi za resnično življenje …

V vsem tem je upanje velike noči. Sedanji papež je svoji čudoviti okrožnici o kreposti upanja neločljivo povezal utemeljeno upanje človeka samo z Vstalim. Pomagal si je z dvema podobama s starokrščanskih rimskih sarkofagov, kjer je vstali Kristus upodobljen kot filozof in kot pastir (prim. točko 6). Filozof je bil takrat človek, ki je učil »umetnost biti na pravi način človek, umetnost živeti in umreti«. Kristjani so na sarkofagu upodobili filozofa, ki v eni roki drži evangelij in v drugi popotno palico filozofa. Dojeli so, da je Kristus edini filozof, ki uči prav živeti in umreti, kaj v resnici človek je in kaj mora storiti, da bo resnično človek, saj je edini, ki je s to svojo »palico« premagal smrt. Zato je edini, ki lahko po tej poti vodi.
Druga podoba je pastir, ki razodeva isto resnico. Pravi pastir je namreč le tisti, ki pozna tudi pot skozi dolino smrti. Edino on, ki je to pot že prehodil, me lahko na njej spremlja, me prime za roko in me vodi po tej poti skrajne osamljenosti, saj v smrt nobeden od ljubljenih ljudi ne more z menoj. On pa, ki je šel po tej poti in prišel nazaj, nam lahko daje gotovost, da resnično obstaja pot tudi skozi dolino smrtne sence.

Drage družine, ali ni to velik izziv za vaše življenje. Res je treba v življenju marsikaj storiti in opraviti za preživetje, vendar ali ni najpomembneje storiti vse za večno »preživetje«. Tega pa ni brez Kristusa, ki je vstal od mrtvih.
Pavel nam je v drugem berilu zaklical: »Postrgajte stari kvas, da boste novo testo … Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice« (1 Kor 5,7.8). Velika noč nas dela nove ljudi z novim kvasom. Novi ljudje so ljudje vere v Vstalega. Novi kvas je torej prav ta vera, ki nas prekvasi na nov način. Vera je v prijateljskem odnosu z Jezusom, ki je Vstali Gospod. Zato smo zaradi prijateljstva z njim drugačni, novi ljudje, ki lahko v svet prinašamo življenje. V mali svet družinskega in zakonskega življenja in tudi v veliki svet družbe v kateri živimo. V krščanske družine še posebej priteka to življenje po Kristusovi prisotnosti po zakramentu svetega zakona. Naj bo praznovanje velike noči vsem zakoncem priložnost poživitve tega zakramenta, ki tudi izhaja iz Kristusove smrti in vstajenja kot vsi drugi zakramenti. Vsem, ki so na poti priprave nanj, pa vzpodbuda za temeljito in poglobljeno pripravo. Vsem, ki živijo v krščansko neurejenih zvezah, in jih nič ne ovira, pa veliko vabilo, da z zakramentom zakona povabijo v svoje sobivanje tudi tistega Pastirja, ki edini pozna pot skozi dolino smrti.

Dragi bratje in sestre, ki ste prišli semkaj, želim vam, da bi »videli in verovali« (Jn 20,8)!
Amen!