Velikonočna poslanica - škof Marjan Turnšek

Prisrčen pozdrav v dneve praznovanja velikonočne skrivnosti!

Kristjani se v velikonočnem jutru v duhu zadržujemo najprej ob praznem grobu, ki je prva nema priča Jezusovega vstajenja. Odstranjen kamen pomeni premagano smrt. Pri Lazarjevem grobu je Jezus naročil, naj ljudje odstranijo kamen in je prijatelja vrnil v to zemeljsko življenje, a je potem spet umrl. Na velikonočno jutro pa je kamen Jezusovega groba odstranila moč Boga Očeta; odstranil ga je dokončno z vseh grobov, ko je Sin odstranil grehe vsega sveta. Jezusov grob je ostal prazen, ker ga je Oče odprl z »druge« strani. Prazen grob je začetno znamenje krščanske vere, ki za človekovo usodo ne postavlja smrti, ampak vstajenje. To je sporočilo, da Bog ljubi življenje, da ničesar, kar je ustvaril, ne sovraži, saj je vse ustvaril za življenje. Velika noč je predvsem razodetje Očetove ljubezni; je odgovor Očetove ljubezni na popolno podaritev Sina, ki jo je izkazal do konca na križu. Popolna podaritev učlovečenega Božjega Sina je dobila odgovor popolne obuditve v večno življenje.

To je krščanski odgovor na osnovno človekovo hrepenenje po življenju, ki ne more sprejeti, da bi imela smrt zadnjo besedo. A izkušnja človeštva potrjuje, da si sami ne moremo izpolniti tega hrepenenja. In še nekaj danes čutimo zelo jasno: da namreč človeka ne odrešujejo znanost, bogastvo in oblast ali slava. Človek je odrešen le po ljubezni. Že ob resnični ljubezni ljubljenega človeka, doživimo predokus »odrešenja«, ki daje nov smisel tistemu trenutku. A kmalu začutimo, da ta ljubezen še ne reši v celoti vprašanja življenja, saj jo lahko izgubimo. Zato človek za polnost življenja potrebuje gotovost brezpogojne ljubezni, ki je lahko le božja.

Vse drugo seje v medosebne in družbene odnose duhovno in telesno smrt – in obojega je tudi v našem času preveč. Kdo bo tistim, ki doživijo krivico, povrnil s pravičnostjo? Kadarkoli je želel človek sam ustvariti pravičnost, je povzročal nove krivice. Samo Bog more dokončno ustvariti pravičnost. A zato mora biti tudi vstajenje. Kajti kako bodo na primer povrnjene krivice storjene staršem, ki niso mogli dati otrokom, kar so potrebovali za svoj telesni in duhovni razvoj, ker je nekdo na njihov račun obogatel? Ni prav, da milijoni umrejo od revščine, tudi zaradi kopičenja orožja tistih, ki si želijo moč in oblast. Nekaterim je odvzeto dostojanstvo tako, da jim ga ni mogoče več vrniti v tem življenju. Ni prav, da bi rablji slavili dokončno zmago nad nedolžnimi žrtvami.
Da, tudi na te dileme je krščanski odgovor Božja ljubezen, ki obuja od mrtvih.

Na veliko noč smo kristjani z vstajenjsko procesijo znamenje vstajenja svetu, nato pa vsak dan z veselim pričevanjem nadaljujemo sredi življenja. Prav tja, kjer se zdi smrt najmočnejša, želimo prinašali sporočilo o »odstranjenem kamnu« izpred vhoda v grob; sporočilo, da zadnje besede ne bo imela smrt, ampak Življenje samo, vstali Kristus, upanje naše!

Naj bodo za vse vas, dragi obiskovalci naših spletnih strani, še posebej za vse družine v tem letu družine, velikonočni prazniki polni upanja na življenje tudi onkraj groba! In prav to upanje in vera vam naj razžarita ljubezen, ki naj še v večjem obilju zaveje v vaših medsebojnih odnosih, da bo nekaj vstajenjskega vedno prisotno med vami!

msgr. dr. Marjan Turnšek