Polnočnica 2007

Škofofa pridiga pri polnočni sv. maši v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti.

Prisluhni pridigi (MP3) >>>

Dragi duhovniki, bogoslovci, redovnice, bratje in sestre tukaj v stolnici in vsi pri televizijskih in radijskih sprejemnikih! Veselimo se noči, ki povezuje in združuje, ki ji je tuje vsako razdvajanje! Sredi te noči vas spet želim spomniti na božični čudež Božje ljubezni!
Z bogoslužnim spominom Cerkve v tej sveti noči presegamo čas, saj se v njem ponavzoča skrivnost betlehemske noči izpred dveh tisočletij in nas potaplja v večnostno prisotnost istega Bogo-človeka Jezusa Kristusa, ki je preko izničenja na križu poveličan še vedno ves za nas in za naše odrešenje.
Evangelist Luka nas s svojo betlehemsko sceno vabi h kontemplaciji, k zrenju, Božje ljubezni do človeka. V simbolni jaslični sceni zremo izpolnitev oznanjenja, ki smo ga praznovali 25. marca: »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus« (Lk 1,31). Bog je postal majhen in nebogljen, da bi ga lahko sprejele naše roke. In ko je Bog z nami, ko je v naših rokah, je rešenje za človeka na dosegu roke. Njegovo rojstvo je zato »preludij križa«, saj izraža Božjo ljubezen, ki je solidarna s človekom v njegovi slabotnosti in nemoči, ne v njegovi moči.
Lukov evangelij nam to skrivnostno dogajanje posreduje s pravim kontrapunktom med človeško močjo, ki se v autoeksploziji širi in se použije v prvem svetovnem – Avgustovem - štetju prebivalstva, in med Božjo nemočjo, ki se poniža, omeji in se skoncentrira v otroku. To štetje prebivalstva postavi Jezusovo rojstvo v realen prostor in čas, hkrati pa je zadnji izraz moči cesarja, ki dopolni vojaško okupacijo z dokončno politično in ekonomsko strukturo: s preštetjem prebivalstva se lahko opredelijo davki, kar pomeni bogastvo, in podložniki so prešteti kot potencialni vojaki za nadaljnje vojne, kar pomeni moč in oblast. To je tipičen izraz moči človeka nad človekom.
Drugi del kontra-punkta nocojšnjega evangeljskega sporočila je Božja nemoč v otroku. Če bi Božji Sin prišel z močjo, v vsej svoji Božji slavi, se ne bi izpostavil zavrnitvi in vsi bi ga nujno sprejeli, ampak potem ne bi bil več Bog, ampak idol. Kot »majhen Bog«, Božiček, se izpostavi zavrnitvi, in jo v zgodovini tudi doživlja. Ranljivosti ljubezni se tudi Bog ne more in ne sme izogniti, saj samo tako spoštuje človekovo svobodo, ki ga lahko sprejme ali zavrže. In Mesija se rodi v ta zgodovinski tok zla kot tisti, ki služi. Da bi vodil naše korake na pot miru, notranjega in zunanjega, postavi uboštvo za protiutež bogastvu, služečo ponižnost za protiutež oblastni moči in ponižanje za protiutež napuhu in slavi. To je končni odgovor Boga v božični noči na zgodovinsko dogajanje, ki izpričuje, da je v vsem dogajanju Bog prisoten, da mu zgodovina ni ušla izpod njegove ljubeče skrbi.
Na Jožefu in Mariji se pokaže, kako Bog deluje v zgodovini: poslušna sta moči cesarja in se gresta popisat, Bog pa znotraj te poslušnosti uresniči svoj načrt in odreši človeka.
Tako se dogodek Jezusovega rojstva kaže kot znamenje upanja za vso zgodovino. Božji Jezusov »Jaz«, ki je Druga Božja oseba, se v Betlehemu prične izražati tudi po človeški naravi. Nam ljudem je sedaj dojemljiv na človeški način. In kaj to spremeni? To spremeni pravzaprav vse. To je nekaj tako novega, da svet ni več takšen, kot je bil prej. Meja med Bogom in človekom je premagana, nadnarava in narava sta povezani, človeku je omogočen prehod iz nepremagljive ujetosti v greh. To pomeni, da so besede, ki jih je Jezus Kristus govoril kot človek, Božje besede v človeški govorici. Jezusov človeški dotik je Božji »dotik« na človeški način. Ko je Jezus s človeškimi čustvi doživljal ljudi in jim jih izražal, je izražal svoje Božje »čutenje« preko človeških čustev. Ko je Jezus s človeško ljubeznijo ljubil ljudi, jih je preko človeške ljubezni ljubila Božja Ljubezen. Tudi ko je v človeški naravi trpel, doživljal zavrnitve, ponižanja, trpinčenje in smrt na križu, je to v človeški naravi doživljala Druga Božja oseba. In v tem je odgovor, zakaj sta Jezusovo življenje in smrt za nas odrešilna, smrti drugih, prav tako nedolžnih ljudi, pa ne. Samo v njegovi človeški naravi je Božja Oseba doživljala na človeški način vse, tudi najbolj skrajne, posledice greha, tudi smrt. In ko Bog sam, ki ne more umreti, sprejme takšno smrt v človeški naravi nase, se smrt spremeni v življenje. S tem je greh izničen in vse njegove posledice, s smrtjo vred, odstranjene. Človeku, tudi meni in tebi, draga sestra in brat, pa je tako omogočen izhod v pravo svobodo.
Ljudje, ki tudi danes tavajo v deželi smrtne sence zla, imajo pravico, da izvedo, da je Bog to temo že premagal, ker jih ima rad. Njihova pravica pa je naša dolžnost, da jim to skrivnost pričujemo z življenjem in z besedo. Betlehemski kontrapunkt človekove želje po moči in osvobajajoče prisotnosti navidezne Božje nemoči se zrcali tudi iz našega vsakdanjika. Zato naj nam božič tudi letos pomeni poziv h konkretnemu premagovanju »smrtne sence« krivic revščine, neupravičene neenakosti in nesprejemljivega bogatenja na račun drugih; zlasti pa k premagovanju raznih zasvojenosti, še posebej tistih, zaradi katerih trpijo družine in otroci. V vsakem izrazu pretirane agresivnosti, pa naj se pojavi doma, v šoli, na cesti, v zabaviščih, v parlamentu, na delovnem mestu ali v verskih skupnostih se končno skriva človekova sla po nadvladi nad človekom in se lahko prej ali slej konča v krvi. Vsaka prelita človeška kri je preveč; in preveč je je bilo in se je še prelije tudi po slovenskih tleh. In Kristus je svoji Cerkvi naložil nalogo, da z njegovim mandatom stopa v ta krvavi del zgodovinskega kontrapunkta, da bi mogel zazveneti tudi oni drugi, ki je njegova služeča ljubezen. Z vsem tem sporočilom je božič tudi v današnji noči praznik upanja za vse ljudi.
Naj bo letošnji božič novo upanje še posebej za vsako družino. Na začetku pastoralnega leta v Cerkvi na Slovenskem posvečenega družini sem zaklical: »Družina, pomakni se više v kvaliteti življenja!« In povabil:
Družina, vrni si ponižnost!
Družina, vrni si vsakdanjo molitev!
Družina, vrni si čas zase!
Družina, vrni si pristne vrednote!
Družina, vrni si vsakdanje pozornosti svojih članov!
Družina, vrni si krepost čistosti in zvestobe!
Družina, vrni si velikodušnost in veselje do življenja!
Družina, vrni si svetost!
Ob božičnem prazniku, ki nam sporoča, da je Bog sam vstopil v družino, ponavljam to vabilo: »Drage družine, pomaknite se više!« Više v odprtih in ljubečih medsebojnih vezeh, više v kvaliteti vaših pogovorov, više v kvaliteti zvestega zakonskega življenja, višje v kvaliteti vzgojnega odnosa med starši in otroki, starimi starši in vnuki, višje v kvaliteti čiste priprave na zakrament svetega zakona.
Tudi na združeni evropski poti, ki jo bomo kot mlada država v prvi polovici prihajajočega leta hodili celo kot prvi, si moramo prizadevati za več topline, dobrohotnosti, poštenosti in pravičnosti ter dopolnjevanja v različnosti. Kristjani bomo to skupno družbeno prizadevanje podkrepili z molitvijo, da v združeni Evropi ne bi premagovala sla po bogastvu, oblasti in častihlepju, ampak iskreno služenje skupnemu dobremu vseh, zlasti pa dobremu najbolj šibkih. To je naša sveta dolžnost. Tako naši domovini kot Evropi in svetu se rešitev obeta le po poti, ki nam jo v božičnem kontrapunktu razodeva Emanuel – Bog z nami: v preproščini, majhnosti in služenju v ljubezni.
Dragi kristjani vseh smeri in vsi ljudje dobre volje, ob božiču, prazniku združitve Božjega in človeškega, ko je Luč od Luči razsvetlila dolino smrtne sence našega življenja, Vam želim obilo te svetlobe v notranjem življenju in v družinah, a tudi v našem skupnem javnem življenju! Posebej pa želim te Svetlobe upanja vsem obupanim, bolnim in tako ali drugače nemočnim. Tudi za vas smo tukaj, drugače božič ni resničen! Bog se vas želi dotakniti in vas imeti občutno rad tudi po nas! Amen!