| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 2025 2026 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Ponikva - srečanje sodelavcev Karitas - škofova pridiga
sreda, 28.11.2007
Ponikva, sreda, 28. 11. 2007
Srečanje sodelavcev in prostovoljcev Karitas
B: Kol 3,12-21 (Nedelje C, str. 70)
Ev: Mr 10,2-12 (Nedelje B, str. 287)
Srečanje sodelavcev in prostovoljcev Karitas
B: Kol 3,12-21 (Nedelje C, str. 70)
Ev: Mr 10,2-12 (Nedelje B, str. 287)
Dragi duhovniki, sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi darovalci, bratje in sestre, ki v ubogih, zapuščenih in potrebnih služite Bogu, ki je Karitas!
Hvala vam, da ste bili tudi v preteklem letu, skupaj z mnogimi, ki jih danes ni tukaj, Kristusovo obličje mnogim bratom in sestram v potrebah! Še posebej ob letošnjih poplavah, ki so dosegle za Slovenijo še nepoznane razsežnosti. Hvala vam, da ste danes tukaj na sedemnajstem srečanju na Ponikvi, da smo spet lahko zbrani v zahvali Bogu, ki nas ljubi do konca, do križa; in to na Ponikvi, kjer se je slovenskemu narodu na poseben način odprlo nebo, ko nam je podarilo blaženega škofa Antona Martina!
V pastoralnem letu družine v Cerkvi na Slovenskem je Teden Karitas, kije s Klicem dobrote že tradicionalno naravnan na pomoč družinam, dobil še večji pomen. Z njim želimo pomagati še bolj ozavestiti in zaživeti dejstvo, da je v človeštvu ob Božji ljubezni temeljna ljubezen med zakoncema. »ALI ME IMAŠ RAD - Mož in žena, oče in mati sta temelj družine«: ta slogan sporoča, da je po krščanskem razodetju v družini temeljna ljubezen tista, ki jo medsebojno živita mož in žena. Šele na humusu le-te se lahko razvije pristna in neposestniška ljubezen staršev do otrok, ki prebudi v sad tudi v otrocih ljubezen do staršev in bližnjih ter jim tako omogoča razvoj v človečnosti. Da je to res, nam dokazuje tudi pot, ki jo je izbral Bog Oče, da je vpeljal svojega Sina na svet. Odrešujoča skrivnost Jezusovega učlovečenja se ni zgodila le v Mariji, ampak je Bog izbral zanjo izjemno enkratno okolje deviškega zakonskega odnosa med Marijo in Jožefom. Bog je izbral njuno zakonsko resničnost in vanjo uvedel po Svetem Duhu svojega Sina. Marija je postala deviška mati, a tudi Jožef je bil sicer na drugačen način deležen deviškega očetovstva. Kljub deviškemu spočetju, je Bog želel, da njegov učlovečeni Sin začne bivati kot človek znotraj zakonskega odnosa med Marijo in Jožefom. Njun odnos je bil Jezusu okolje zorenja in odraščanja v človečnosti. Bog je izbral zakonsko svetišče ljubezni med Marijo in Jožefom za zemeljsko telesno, duševno in duhovno okolje svojega učlovečenja. Jezus je kot človeški otrok iz tega zakonskega odnosa srkal človeške vzorce reagiranja v življenju.
V letu Svetega pisma se zavejmo, da nam to zelo zgovorno razodeva Božja beseda. Pavel je Kološanom in danes nam v berilu sporočil: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite globoko usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu /…/ Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. /…/ Žene, bodite pokorne svojim možem /…/ Možje, ljubite svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok« (Kol 3,12-13.14.18-21). To je skoraj nebeški ideal, ki je bil vedno težko dosegljiv. Iz današnjega evangelija izvemo, da je tudi v Jezusovem času ni bilo drugače, saj s farizeji razpravlja o perečem vprašanju ločitve zakona (Prim. Mr 10,2-12). Tako pomembno poslanstvo ni nekaj lahkega ali celo lahkotnega. Biti mož in žena je težka naloga, še posebej zato, ker danes način življenja v glavnem ne pripomore, da bi to poslanstvo bilo lažje uresničevati. Zato se lahko pojavi v zakonskem in družinskem življenju toliko stisk, nemoči, tudi bolečin in polomov. Ljudje, ki smo sicer ustvarjeni za življenje ljubezni, velikokrat težko uresničimo to ljubezen v vsakdanjih odnosih, sredi kuhinje ali spalnice, sredi delovnih obveznosti, vzgojnih težav in drugih nujnih opravil. Zlasti iskren pogovor o doživljanju drug drugega, pogovor o notranjem dogajanju v obeh, je velikokrat težak in ga mnogi zakonci opuščajo; ali ni zanj časa, ali obnemi zaradi določenih strahov ali slabih izkušenj. Premnogokrat se vse konča v ločitvi! To pa pomeni globoke ranjenosti mož in žena, staršev in otrok! Ni prav, da odgovorni v družbi premalo storimo za pomoč in za spremembo razmer, da bi le-te bile bolj v pomoč temeljnemu poslanstvu ljudi, ki ni v poklicnem delu, ampak v služenju ljubezni najprej v družinah. Tudi za današnje življenjske pogoje zakoncev in družin v marsičem velja Jezusova ugotovitev: »Od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8).
Zato želimo letos s Klicem dobrote položiti za vse človeštvo usodno vprašanje »Ali me imaš rad?« v usta tistih mož in žena, mater in očetov, katerim so odprta usta onemela zaradi stiske, bolečine, strahu, sramu, nemoči in obupanosti. In zato njihovega klica po ljubezni ni slišati na ulicah, ne videti na reklamnih plakatih ali ga dojeti iz reklamnih spotov. Kdo bo »oglaševal« njihovo bolečino in nemoč, čeprav hrepenijo po uresničenju zakonske in družinske ljubezni. Da, Karatis mora vse to oglaševati, mora biti »njihov glas«, da ga bodo slišali vsi, ki lahko pomagajo in želijo pomagati. In, hvala Bogu, da vas je takšnih veliko!
Vsi lahko pri tem pomagamo! Eni z molitvijo, drugi z materialno pomočjo, spet drugi s konkretno prijateljsko bližino, vzpodbudno ali tolažilno besedo, spet kdo s strokovnim svetovanjem in spremljanjem ali s pričevanjem o lastni izkušnji.
Zato mož in žena, želimo vama pomagati, da bosta mogla prisluhniti trajnemu vprašanju med vama: »Ali me imaš rad?« Zastavita življenje drug za drugega kot odgovor nanj. Naj bo tak vajin odnos iz vere »vsakdanji kruh in zrak« vajinim otrokom, ko tudi nenehno sprašujejo: »Mama, oče, ali nas imata rada?«
Veliko stisk nastaja v zakonih in družinah prav zaradi nezmožnosti te »karitativne dejavnosti« med možmi in ženami in posledično med starši in otroki. Dragi prostovoljci in sodelavci Karitas, dragi darovalci, zahvaljujem se vam, da ste v času od lanskega Tedna Karitas do letošnjega trajno z dejanji odgovarjali: »Da, rad te imam!« Pa tudi danes vas goreče vabim, da kot Karitas odgovorimo »na vse grlo« na vprašanje mož in žena, otrok in staršev, ki iz svojih zakonskih in družinskih stisk in bolečin, ki so odraz razrahljanih temeljev, sprašujejo: »Ali me imaš rad?« Bodimo iznajdljivi in jim pomagajmo zgraditi zadostno trdne družinske temelje. Amen!
V pastoralnem letu družine v Cerkvi na Slovenskem je Teden Karitas, kije s Klicem dobrote že tradicionalno naravnan na pomoč družinam, dobil še večji pomen. Z njim želimo pomagati še bolj ozavestiti in zaživeti dejstvo, da je v človeštvu ob Božji ljubezni temeljna ljubezen med zakoncema. »ALI ME IMAŠ RAD - Mož in žena, oče in mati sta temelj družine«: ta slogan sporoča, da je po krščanskem razodetju v družini temeljna ljubezen tista, ki jo medsebojno živita mož in žena. Šele na humusu le-te se lahko razvije pristna in neposestniška ljubezen staršev do otrok, ki prebudi v sad tudi v otrocih ljubezen do staršev in bližnjih ter jim tako omogoča razvoj v človečnosti. Da je to res, nam dokazuje tudi pot, ki jo je izbral Bog Oče, da je vpeljal svojega Sina na svet. Odrešujoča skrivnost Jezusovega učlovečenja se ni zgodila le v Mariji, ampak je Bog izbral zanjo izjemno enkratno okolje deviškega zakonskega odnosa med Marijo in Jožefom. Bog je izbral njuno zakonsko resničnost in vanjo uvedel po Svetem Duhu svojega Sina. Marija je postala deviška mati, a tudi Jožef je bil sicer na drugačen način deležen deviškega očetovstva. Kljub deviškemu spočetju, je Bog želel, da njegov učlovečeni Sin začne bivati kot človek znotraj zakonskega odnosa med Marijo in Jožefom. Njun odnos je bil Jezusu okolje zorenja in odraščanja v človečnosti. Bog je izbral zakonsko svetišče ljubezni med Marijo in Jožefom za zemeljsko telesno, duševno in duhovno okolje svojega učlovečenja. Jezus je kot človeški otrok iz tega zakonskega odnosa srkal človeške vzorce reagiranja v življenju.
V letu Svetega pisma se zavejmo, da nam to zelo zgovorno razodeva Božja beseda. Pavel je Kološanom in danes nam v berilu sporočil: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecite globoko usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu /…/ Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. /…/ Žene, bodite pokorne svojim možem /…/ Možje, ljubite svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok« (Kol 3,12-13.14.18-21). To je skoraj nebeški ideal, ki je bil vedno težko dosegljiv. Iz današnjega evangelija izvemo, da je tudi v Jezusovem času ni bilo drugače, saj s farizeji razpravlja o perečem vprašanju ločitve zakona (Prim. Mr 10,2-12). Tako pomembno poslanstvo ni nekaj lahkega ali celo lahkotnega. Biti mož in žena je težka naloga, še posebej zato, ker danes način življenja v glavnem ne pripomore, da bi to poslanstvo bilo lažje uresničevati. Zato se lahko pojavi v zakonskem in družinskem življenju toliko stisk, nemoči, tudi bolečin in polomov. Ljudje, ki smo sicer ustvarjeni za življenje ljubezni, velikokrat težko uresničimo to ljubezen v vsakdanjih odnosih, sredi kuhinje ali spalnice, sredi delovnih obveznosti, vzgojnih težav in drugih nujnih opravil. Zlasti iskren pogovor o doživljanju drug drugega, pogovor o notranjem dogajanju v obeh, je velikokrat težak in ga mnogi zakonci opuščajo; ali ni zanj časa, ali obnemi zaradi določenih strahov ali slabih izkušenj. Premnogokrat se vse konča v ločitvi! To pa pomeni globoke ranjenosti mož in žena, staršev in otrok! Ni prav, da odgovorni v družbi premalo storimo za pomoč in za spremembo razmer, da bi le-te bile bolj v pomoč temeljnemu poslanstvu ljudi, ki ni v poklicnem delu, ampak v služenju ljubezni najprej v družinah. Tudi za današnje življenjske pogoje zakoncev in družin v marsičem velja Jezusova ugotovitev: »Od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8).
Zato želimo letos s Klicem dobrote položiti za vse človeštvo usodno vprašanje »Ali me imaš rad?« v usta tistih mož in žena, mater in očetov, katerim so odprta usta onemela zaradi stiske, bolečine, strahu, sramu, nemoči in obupanosti. In zato njihovega klica po ljubezni ni slišati na ulicah, ne videti na reklamnih plakatih ali ga dojeti iz reklamnih spotov. Kdo bo »oglaševal« njihovo bolečino in nemoč, čeprav hrepenijo po uresničenju zakonske in družinske ljubezni. Da, Karatis mora vse to oglaševati, mora biti »njihov glas«, da ga bodo slišali vsi, ki lahko pomagajo in želijo pomagati. In, hvala Bogu, da vas je takšnih veliko!
Vsi lahko pri tem pomagamo! Eni z molitvijo, drugi z materialno pomočjo, spet drugi s konkretno prijateljsko bližino, vzpodbudno ali tolažilno besedo, spet kdo s strokovnim svetovanjem in spremljanjem ali s pričevanjem o lastni izkušnji.
Zato mož in žena, želimo vama pomagati, da bosta mogla prisluhniti trajnemu vprašanju med vama: »Ali me imaš rad?« Zastavita življenje drug za drugega kot odgovor nanj. Naj bo tak vajin odnos iz vere »vsakdanji kruh in zrak« vajinim otrokom, ko tudi nenehno sprašujejo: »Mama, oče, ali nas imata rada?«
Veliko stisk nastaja v zakonih in družinah prav zaradi nezmožnosti te »karitativne dejavnosti« med možmi in ženami in posledično med starši in otroki. Dragi prostovoljci in sodelavci Karitas, dragi darovalci, zahvaljujem se vam, da ste v času od lanskega Tedna Karitas do letošnjega trajno z dejanji odgovarjali: »Da, rad te imam!« Pa tudi danes vas goreče vabim, da kot Karitas odgovorimo »na vse grlo« na vprašanje mož in žena, otrok in staršev, ki iz svojih zakonskih in družinskih stisk in bolečin, ki so odraz razrahljanih temeljev, sprašujejo: »Ali me imaš rad?« Bodimo iznajdljivi in jim pomagajmo zgraditi zadostno trdne družinske temelje. Amen!
