Diakonsko posvečenje

DIAKONSKO POSVEČENJE 2007
Kapela, 11. 11. 2007
32. navadna nedelja

Spoštovani gospod inšpektor salezijanske družbe, vodstvo bogoslovja in malega semenišča, dragi duhovniki, diakoni, bogoslovci, še posebej kandidat za diakonsko posvečenje Marjan s staršema in sorodniki, dragi malosemeniščniki, sestre redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Na god sv. Martina, velikega svetnika, ki izhaja iz naše neposredne bližine in ga je pot gotovo vodila tudi preko naših krajev, smo zbrani na enem za škofijo najpomembnejših bogoslužnih dogodkov, pri bogoslužnem obhajanju ene najglobljih sprememb, ki se človeku lahko zgodijo. Pa nismo zbrani zaradi spremembe mošta v vino, kar mnogi proslavljajo danes, na Martinovo nedeljo, ampak zaradi neizbrisne spremembe v bogoslovcu Marjanu, ki jo bo Bog izvršil po obhajanju prve stopnje zakramenta svetega reda - diakonata. Diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje so tri stopnje zakramenta svetega reda, po katerem želi Kristus na poseben način biti vidno dejaven v svoji Cerkvi kot Služabnik in Veliki duhovnik. Ta zavest nas danes posebej razveseljuje, saj Kristus preko bogoslužja Cerkve sprejema pripravljenost bogoslovca Marjana, da se mu povsem preda in se da na razpolago Cerkvi za ponavzočenje Kristusovega služenja v diakonskem služenju. Sprememba v njem, ki jo bo Bog izvršil po polaganju škofovih rok in posvetilni molitvi, ga bo ontološko povezala s Kristusom (prim. Direktorij za življenje in službo duhovnikov, št. 2). Dragi bogoslovec Marjan, tako boš danes v svojem duhovnem jedru, kjer že nosiš znamenji krsta in birme, zaznamovan še z novim neizbrisnim znamenjem prve stopnje zakramenta svetega reda. To pomeni, da bo od danes naprej ta sprememba vir tvoje identitete, ki bo izvirala iz posebne udeleženosti pri Kristusovem služenju v njegovem zemeljskem življenju, ki je bilo odsev Očetove ljubezni. Od danes naprej boš še bolj ti takrat, ko boš v služenju popolnejši odsev Očetove ljubezni. Dragi bratje in sestre, za nas pa to pomeni, da bomo spet priče pravega stvariteljskega dotika živega Boga v srcu našega posvečenca.

Duhovništvo, katerega prvi zakramentalni korak je diakonat, pomeni odločitev za služenje najpomembnejšemu na tem svetu. In kaj je to? Božja beseda, ki smo jo danes slišali, nam odkriva prav to. Že prvo berilo iz Knjige Makabejcev nam je z življenjsko zgodbo mučencev, matere s sedmerimi sinovi, odkrilo, da je to vstajenje od mrtvih. Kdor služi temu, da so ljudje lahko deležni vstajenja in večnega življenja, služi bistvenemu. Mati in sedmeri njeni sinovi so bili pripravljeni izgubiti zemeljsko življenje, da ne bi zgrešili vstajenja. Mati jih je utrdila v veri, ki jo je eden izpovedal takole: »Ti, nizkotnež, nam jemlješ sedanje življenje, toda kralj sveta nas bo obudil in nas oživil za večno oživetje življenja, ker umiramo za njegove postave« (2 Mkb 7,9). To, že v SZ prisotno vero, je Jezus še nadgradil. V evangeliju smo ga srečali v pogovoru s saduceji, ki niso verovali v vstajenje mrtvih, niti v obstoj angelov in duhov. Jezusa so želeli ujeti v past in mu zastavili uganko o ženi s sedmimi možmi, ki niso pustili potomstva, ki je bilo za Jude edina oblika preživetja po smrti. Ali ni danes svet poln praktičnih »saducejev«? Mnogi spet ne verujejo v posmrtno življenje, nekateri pa živijo tako, da vstajenje nima vpliva na njihov način življenja. Ali ni velika ironija, da prav ti toliko storijo za svoje telo, da bi bilo lepo, in za dolgo telesno življenje – a hkrati ne verujejo v vstajenje tega telesa? Ali ni potem praktično ves njihov trud zaman? A danes imamo tukaj spet nekoga, ki želi zastaviti vse svoje življenje, da bi ljudem pričal, da Bog mrtve obuja!
Kot dober evangelizator je Jezus spretno uporabi zgodbico, ki so mu jo nastavili kot zanko, da je oznanil osrednje sporočilo svojega prihoda na svet: veselo vest o vstajenju. »Sinovi tega sveta se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli, saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja« (Lk 20,34-36). Pripoved poudarja, da je ženo »vzelo« sedem bratov, saj so takrat žene bile predmet posedovanja. A »vzeti« ne daje življenja, ampak le sterilno, nerodovitno smrt. Prava rodovitnost prihaja od »dati«, ne od »vzeti«. Jezus izpostavi iz zgodbe nasprotja: posest in dar, egoizem in ljubezen, smrt in življenje. Posedovati je izraz samoljubja in vodi v duhovno smrt. Darovati pa je izraz ljubezni in vodi v življenje, ki premaga celo smrt. Jezus še pokaže, da sta poroka in rojevanje sama na sebi nemočen protest proti smrti: več ko se namreč ljudi rodi, več jih bo umrlo. A v povezavi s Kristusom sta lahko tudi znamenje dokončne zmage nad smrtjo: živeti za Boga in vstati. Sporočilo je jasno: v večnem življenju, ki ni nadaljevanje časa, ampak novo, kvalitetnejše življenje, se ne bodo več ženili in možile, ker tudi umrli ne bodo več. Zakonsko življenje posreduje življenje, ki nato umre; vstajenje pa da umrlemu novo življenje, prosto smrti in rojevanja. In zopet imamo tukaj nekoga, ki želi s svojim življenjem v neporočenosti biti živo in konkretno znamenje tega poveličanega življenja, kjer se ne bodo več ženili in možile. Bogoslovec Marjan, tvoje življenje po obljubi celibata, bo klic sodobnim »saducejem«, da kristjani živimo iz vere v vstajenje in večno življenje. In da samo ta vera poteši najgloblja človekova hrepenenja.
To oznanilo samskega življenja pa, še posebej v letu družine, ni usmerjeno proti vrednoti zakonskega in družinskega življenja, ampak samo še poudarja, da glavni namen tudi zakramenta zakona in na njem sloneče družine ni ohranitev človeške vrste, ampak pričevanje Božje ljubezni in njegove rodovitnosti, ki ne le podarja po očetu in materi zemeljsko življenje, ampak ga iz objema smrti osvobodi v večno življenje pri sebi. Pri tem sta si oba zakramenta, sveti zakon in sveti red, v dopolnitev in pomoč. Naravnana sta drug na drugega in skupaj na službo celotni skupnosti Cerkve in vsega človeštva, kajti Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali. Oba zakramenta končno sporočata v svet: kdor živi zase, umre v egoizmu; kdor pa živi za Gospoda, že zdaj deleži pri Življenju, ki je zmagalo smrt!

Dragi bratje in sestre, ko bo posvečenec ležal na tleh pred svojim Gospodom in se mu povsem izročal, bomo z vsemi svetniki molili zanj, podobno kot nam je Pavel v drugem berilu polagal na srce: Gospod, opogumi njegovo srce ter ga utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi, da se bo Tvoja beseda po njem širila in poveličevala. Gospod, vodi njegovo srce, da bo ljubil Očeta in stanovitno pričakoval vstajenje! (prim. 2 Tes 2,17; 3,1.5). In v molitvi mu ostanimo zvesti tudi kasneje. On pa nam bo to molitev povrnil z velikodušno obljubo vsakodnevne molitve brevirja v imenu vse Cerkve in za vse potrebe Cerkve in sveta. Skupaj z njim pa bomo še bolj goreče molili za tiste med nami, ki jih Gospod kliče, in jih še bo, da današnjemu posvečencu in vsem tukaj prisotnim diakonom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam sledijo po poti poklicanosti v duhovne poklice. Amen!