Turnišče - Marijino vnebovzetje in razglasitev škofijskega središča

Turnišče, 15. 8. 2007 – MARIJINO VNEBOVZETJE

Dragi romarji pri Mariji pod Logom!
1. Praznik Marijinega vnebovzetja nas je v letu Svetega pisma zbral pri njej, ob kateri nam, kot je nekoč Elizabeti, zatrepeče notranjost in se po njeni priprošnji odpre v poslušnost Božji Besedi. Ona sama, najbolj poslušna Bogu, nas uči poslušati Božjo Besedo, jo ohranjati v srcu in jo premišljevati tako, da lahko rodi sadove. V odlomku Lukovega evangelija smo slišali: »Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45)! Bog je govoril, Marija pa je postala ena sama poslušnost Božji Besedi. Elizabeta jo blagruje zato, ker ni videla, a je verovala v izpolnitev Božje Besede. Po Mariji je Bog odločilno obiskal svoje ljudstvo in ljudstvo ga je v njej in po njej prepoznalo. Prav to prepoznanje Boga s strani človeka, ki ga Bog želi odrešiti, je cilj Božjega odrešenjskega načrta in božjega prizadevanja. Če Marija ne bi verovala, ne bi bilo Tistega, ki so ga učenci videli in verovali. In tudi mi ne bi mogli po njihovi veri in oznanilu verovati Vanj, ki ga bomo nekoč gledali v nebeški slavi. Po stari vzhodni molitvi je Marija »eno samo uho«. In njeno božje materinstvo se je prej kot pod srcem zgodilo po vernem poslušanju Božje Besede v njenem srcu. Takšna Marija nam je v letu Svetega pisma izziv, da bi tudi vsak izmed nas z vero v Božjo obljubo omogočil, da po poslušanju Božja Beseda v njem zaživi danes in tukaj, sredi naših življenjskih zgodb in jih usmeri v izpolnitev nebeških obljub.
2. Te obljube so vsebina današnjega praznika, ki ga Kompendij Katekizma Katoliške cerkve takole predstavlja: »Tudi po svojem vnebovzetju /Marija/ še naprej prosi za svoje otroke, ko je za vse vzor vere in ljubezni in nad vsemi uresničuje svoj zveličavni vpliv, ki priteka iz preobilja Kristusovih zaslug. Verniki v njej gledajo podobo in predujem vstajenja, ki jih čaka, in jo kličejo kot priprošnjico, pomočnico, besednico in srednico. /…/ Ko Cerkev gleda na Marijo, vso sveto in že poveličano po telesu in duši, zre v njej to, k čemur je sama poklicana na zemlji, in tisto, kar bo v nebeški domovini« (t. 197.199). V tem je povzet ves smisel našega življenja in vsega našega delovanja: kot Marija postati eno samo uho za Božjo Besedo, jo sprejeti z vero v svojem srcu res kot Božjo Besedo, ki lahko deluje v nas, nas spreminja in po nas spreminja zgodovino. Da bi se v nas lahko še bolj živo dogajal ta duhovni proces, potrebujemo kraje, ki so posebej zaznamovani z Marijino materinsko bližino, ki vzpodbuja vero v delovanje Božje Besede. In takšen kraj je tukaj, pri turniški Mariji.
3. V prvem letu življenja naše nove škofije smo spoznali, da kot škofija potrebujemo skupen kraj, kamor se lahko zatečemo k Mariji. Zato bomo danes romarsko svetišče tukaj v Turnišču razglasili za osrednje Marijino romarsko svetišče za našo škofijo. Najprej zato, ker ljudje kot telesno duhovna bitja potrebujemo konkreten prostor, kjer lahko s svetostjo pridemo tako rekoč v telesen stik; človek mora videti, slišati, se dotakniti, da se mu lahko nato zgodi milost. In to je mogoče na krajih, kjer so se generacije in generacije zbirale k molitvi, prošnji, zahvali; kjer so se stoletja izpovedovale duše v zaupnem zatekanju k Božjemu usmiljenju; in kjer se še zgrinjajo množice k slavljenju Boga; kjer se grešniki spreobračajo, bolniki ozdravljajo, žalostni potolažijo, izmučeni dobijo novo moč. Tla in zidovi takšnih krajev in prostorov so duhovno »prepojeni« s svetostjo, ki jo je Bog po Kristusovi žrtvi naklonil mnogim, ki so po Marijinem vzgledu odprli svoja srca Božji Besedi, ki je Kristus sam. In takšen kraj je Marijino svetišče v Turnišču. Vsaj od 12. stoletja naprej so se tukaj zbirali ljudje k molitvi. Posamič in v procesijah so prihajali, revni in bogati, od blizu in od daleč, a vsi ubogi pred Bogom in žejni njegovega usmiljenja, potrebni njegovih milostnih darov po Marijini priprošnji. Bili so časi, kot nam sporoča zgodovinar in duhovnik Jožef Košič (1788-1867), ko tod okoli nihče ni stopil v zakon, ne da bi prej prišel k Mariji pod Logom, ko nihče ni sprejel službe hlapca ali dekle, ne da bi si prej zagotovil, da bo enkrat na leto mogel poromati k Mariji v Turnišče. In veliko tega je preživelo vse do danes. Vi, dragi romarji, ste dokaz za to. In naj se to zaupanje krepi naprej, naj se nadaljuje v prihodnje rodove. Te »prisotnosti« svetosti na tem kraju ne smemo prekiniti. Dolgujemo jo tudi rodovom za nami.
4. Zato bomo še naprej prihajali sem k Mariji pod Logom. Tu naj prihaja do zgostitve prošenj in molitev z vseh predelov naše škofije, in to je drugi razlog za današnjo razglasitev. Tu bomo skupaj prosili za vse velike škofijske potrebe, pa tudi za vseslovenske, evropske in klicali milosti na stiske vsega sveta; pa tudi izrekali zahvale in peli hvalnice, seveda. Osrednje škofijsko Marijino romarsko središče naj nas združuje in povezuje, da bomo mogli enotno izpolnjevati poslanstvo krajevne Cerkve. Starši, z zaupanjem vodite otroke na ta milostni kraj in jim o njem pripovedujte, da bodo znali sem usmeriti svoj korak, ko bo v življenju težko in ko bo lepo; zakonci, naj se vaše skupne molitve pogosto znajdejo tu pri Mariji; mladi, ne iščite zdravilnih točk drugje, ampak prihajajte semkaj in se prepuščajte svetosti, ki jo Bog naklanja temu kraju … Romanja k Vnebovzeti naj nam utrdijo zavest o krščanski resnici, da smo na tem svetu romarji, ker imamo domovino tam, kjer je Marija že poveličana z dušo in telesom; vse na tem svetu pa naj nam služi, da jo bomo dosegli.
5. In danes, dragi romarji, vas že prosim, da po Mariji skupaj izrazimo, poleg svojih osebnih potreb in želja, še dve skupni prošnji: eno za našo domovino, drugo za Cerkev na Slovenskem. Na tem kraju stoletnega očiščevanja in sprave prosimo usmiljenega Očeta najprej za milost notranjega očiščenja, sprave in medsebojnega odpuščanja v mrtvih in živih na slovenskih tleh, ki so povezani z izvensodnimi poboji med in po drugi svetovni vojni. Ob soočanju z vedno novimi množičnimi grobovi po naši domovini raste potreba po očiščenju »narodove duše«. Da se je zločin zgodil na naših tleh, je dejstvo, ki teži in prizadeva slehernega, pa naj to skrivamo ali priznamo. Greh bratomora kot negativna duhovna resničnost razdiralno vpliva na vse dogajanje pri nas. Vsaka ustanova naše družbene skupnosti mora opraviti ob popravljanju posledic tega zločina svoj delež v službi resnice in pravice. Kristjani pa smo poleg tega dolžni vse storiti, da se v duhovnem smislu kraj zločina spremeni v kraj svetosti. To seveda ni v naši moči, je pa v Božji. Kristus je to objektivno že storil na križu. Naš delež ob Marijini priprošnji, ki lahko ta proces pospeši na ravni posameznikov, naj bo prošnja za pobite žrtve v teh grobovih in še žive, pa tudi, in morda še bolj, za rablje. Pridružimo se Kristusovi molitvi, ki jo je izrekel enkrat za vselej na križu za vse krvnike zgodovine: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Takrat je sam, kot utelešena Božja ljubezen, stopil na mesto grešnikov, da bi nam omogočil odrešenje. Duhovna sužnost, ki jo še premnogi nosijo v sebi in se je ne morejo rešiti sami, kliče, da se danes povežemo tudi v tej prošnji zanje.
6. Druga skupna molitev naj nas poveže v klicanju Božjega blagoslova na drugo leto življenja naše škofije, da bi skupaj z ostalimi škofijami goreče iskali novih poti za evangeliziranje tistih, ki so se oddaljili od Kristusa. Še posebej pa si z gorečo molitvijo izprosimo duhovno rodovitnost novega pastoralnega leta, ki ga v Sloveniji želimo posvetiti poglabljanju verskega življenja v družinah, ki so prvi »teren«, kjer se »obdeluje« notranjost in poslanstvo človeka. V Evropi je družina zaznamovana z ne-kulturo individualizma, konzumizma in laicizma: boleha za razširjenim ateizmom, netoleranco do resnice, alergijo do vere in Cerkve ter nekim strahom pred Kristusom. Pri nas to čutimo tudi kot beg pred ljubečo nepreklicno podaritvijo fantov in deklet v zakramentu svetega zakona, ki se kaže v porastu izvenzakonskih skupnosti med kristjani. Tudi v takem okolju ste starši povabljeni dati življenje, vzgajati in otrokom posredovati vero, da bi lahko prišli do polne svobode v zrelih in odgovornih odločitvah. Svetost je treba novi generaciji predstaviti tako privlačno, da ji bodo z veseljem sledili. Pri tem pa naj otrok nikoli ne postane predmet manipuliranja, egoističnega projiciranja lastnih teženj ali celo sprevrženih zlorab. Zato si prizadevajmo, da bi naše družine postajale »male domače Cerkve«, svetišča življenja, prostori rodovitnosti in naravne trsnice duhovnih poklicev.
7. In kar prosimo, verujmo, da smo že prejeli. Tako nas vabi k poglobljeni veri Sveto pismo (prim. Mr 11,24). Tudi če še ne vidimo izpolnitve prošenj, vztrajajmo v goreči molitvi in veri, da si Bog še bolj želi sreče naših dragih in nas, pa tudi našega naroda in vseh prebivalcev naše dežele, kakor mi sami. Pa tudi mogočna Marijina priprošnja podpira našo molitev.
Marija Vnebovzeta, prosi za nas! Amen!