4. adventna nedelja: škofov nagovor

nedelja, 23.12.2012

Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa na 4. adventno nedeljo, 23.12.2012, leto C

Jutri je sveti večer. Dočakali smo, kar smo čakali. Prihaja Jezus Kristus, Bog med nami. Zadnja adventna nedelja nam omogoča, da hitro v mislih preletimo, kaj vse se je dogajalo z nami in okrog nas te štiri tedne. Urediti moramo misli, umiriti želje ? Še je čas, da zablokiramo strasti, se spravimo s sovražniki. Božič je razlog za veselje; tako pristno veselje, kot ga je doživel Janez Krstnik v materinem telesu, ko je začutil bližino Boga - dojenčka pod srcem Device Marije.
Bog nas bo obiskal, toda ne bo odšel. Odločil se je, da ostane z nami. Za svoj prihod si je izbral neznatno vasico v Palestini, Betlehem. Ozrl se je na nazareško deklico Marijo. Ona bo tista, ki bo Boga oblekla v kosti, meso, kite in žile. Po Mariji je druga Božja oseba človek postala. Učlovečeni Bog je Mesija, Maziljenec, Odrešenik. Že čas nosečnosti Marije in Elizabete razodeva veličino Božjega prihoda med nas. Obe ženi v sebi nosita Božje dar; ena Boga, druga pa največjega med preroki.
Srečanje Marije z Elizabeto pomeni manifestacijo vere. Elizabeta hvali Marijo: ?Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod? (Lk 1, 45). To je prvi blagor: verovati v učinkovitost Božje besede, zaupati svoje življenje Bogu in njegovim obljubam. Srečanje teh dveh žena ni zgolj čustveno doživljanje zaradi nenavadnih nosečnosti ene in druge. Marija in Elizabeta sta sre srečali v Svetem Duhu. Elizabeta je sprejela Svetega Duha, ko je zaslišala Marijin pozdrav. Sveti Duh je Elizabeti razodel, da je v Mariji navzoč sam Bog. Zato jo blagruje: ?Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?? (Lk 1, 42-43)
Zdi se, kot da bi evangelist Luka hotel prehitevati dogodek binkošti, ko se bo Sveti Duh razlil nad Jezusovimi učenci in se bo rodila ter krepila Cerkev. Tam bo seveda tudi navzoča Jezusova Mati Marija. Luka hoče postaviti Elizabeto in Janeza Krstnika čisto na začetke Cerkve.
Celoten prizor Marijinega obiska tete Elizabete je polno veselja. To veselje je čisto, duhovno, globoko. Izvira iz stoletnih pričakovanj Odrešenika. Končno se to pričakovanje izpolnjuje. Daljše je bilo pričakovanje, intenzivnejše je veselje.
Naše pričakovanje v adventnem času najbrž ni bilo zgolj zapečkarsko ždenje ob kaminu ali adventnih svečah. Upam, da smo zmogli vstati in se odpraviti na pot. Gibanje je pomembno ne samo na maratonih ali nordijskih hojah. Gibati se je potrebno tudi v veri. Leto vere, ki ga obhajamo, je v bistvu prebujanje kristjanov iz zaspanosti od omam ali pritiskov tega sveta. Otrok se že v materinem telesu giba, da se tako pripravi na prihod v ta svet. Življenje je napor že pred rojstvom. Brez napora življenje ugasne in nastopi smrt, propad, trohnenje. Strah hromi in uničuje življenje. Če bi dojenčki vedeli, kaj vse jih po rojstvu čaka, se ne bi hoteli roditi.
Pravijo, da je nekoč v okolici Betlehema živel grozen, hudoben volk. Pastirji so se ga bali. Nad čredami ovac so bdeli noč in dan, da se jim hudobni volk ne bi približal in jih raztrgal. Zmeraj je bil kdo na straži. Volk je tako postajal vedno bolj lačen in razdražen.
Neke nenavadne, čudne noči, polne luči in skrivnostnih glasov, je med pastirji nastala velika zmeda. Odmev angelskega petja je napolnjeval to čudno noč. Rodil se je dojenček, majhen, nebogljen, nepomemben. Volk se je čudil pastirjem, da so kar naenkrat zapustili črede in tekli gledat tega dojenčka. Sam pri sebi si je mislil: ?Koliko osladnosti zaradi enega takega brezzobega dojenčka!? Toda radoveden kot je bil, predvsem pa sestradan, se je odpravil po sledeh pastirjev.
Ko jih je zagledal vstopati v hlev, se je potuhnil in čakal. Pastirji so dojenčku prinesli darila, pozdravljali so moškega in žensko ob dojenčku, se z njima veselili. Sklanjali so se nad dojenčkom in nato počasi odhajali. Žena in moški sta od vseh naporov in nenadnih presenečenj utrujena zaspala.
Tatinski kot je bil, se je volk prikradel v hlev. Nihče ga ni opazil. Samo dojenček je široko odprtih oči gledal v volka. Zmeraj bližje je bil in s smrčkom se je dotaknil dojenčkovega noska. Volk je imel gobec napol odprt. Jezik mu je silil ven. Dvoje žarečih, hudobnih oči je grozilo. Dojenček pa nič. Ni jokal, niti ni bil prestrašen. Volk si je mislil: ?Ta pa je res še mlečen!?
Topla sapa iz volkovega gobca je oplazil dojenčka. Volk je napel mišice, stegnil vrat in razprl gobec, da zagrize v ljubek plen. Nenadoma je dojenček z ljubko rokico na rahlo pobožal volkov smrček. Komaj je volk od začudenja prišel k sebi, že ga je dojenček zagrabil za dlako. Ni ga hotel izpustiti.
Dojenček je volku smeje dejal: ?Dragi volk, tako te imam rad!? Takrat pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Volkov kožuh se je razparal. Na zemljo je padel kot star razcefran plašč. Pod tem kožuhom je bil človek. Resničen človek, iz mesa in kosti. Pred dojenčkom je padel na kolena. Mu poljubil rokice in napol glasno molil. Prej je bil volk. Sedaj je človek. Vstal je in z zravnano glavo šel iz hleva v svet oznanjat: ?Rodil se je Božji otrok, ki vas lahko resnično osvobodi! Mesija je prišel. On vas bo spremenil iz volka v človeka!?
Ni lahko verovati, predvsem, ko je potrebno iti nasproti ustaljenim normam. Precej poguma je potrebno za vero in zaupanje v Boga. Lažje je biti volk in tuliti v tropu, iskati žrtve in jih uničevati, kot biti miroljuben, nedolžen otročiček.  Jezus je učil: ?če ne boste kakor otroci, ne boste posedli nebeškega kraljestva.? Biti kakor otrok ne pomeni, biti otročji, naiven, neodgovoren. Biti kakor otrok,  pomeni, imeti zaupanje. Kot je otrok življenjsko odvisen od staršev in jim zaupa, smo vsi mi odvisni od Boga.
Vse se prične z ljubečim pogledom, ki nam ga Bog namenja. Ta pogled je povsem drugačen od pogleda ljudi. Bog se ozira na tistega, ki ne velja nič, ga ne cenijo, ni koristen, neproduktiven in je v težkem položaju. Že Judita v stari zavezi je k Bogu molila: ?Tvoja moč ni v množici, tvoja oblast ne sloni na močnih; ti si Bog ponižanih, pomočnik majhnih, zaščitnik slabotnih, branitelj preziranih, rešitelj obupanih? (Jdt 9,11).
Mati Marija je občutila Božji pogled na sebi kot dar. Bog se ne ozira na ljudi zaradi zaslug ali duhovne popolnosti. Bog čuti potrebo po nas. Zato si bo jutrišnjo noč zaželel toplino naših src, da bi čustvoval z nami, trpel z nami, se veselil z nami, upal z nami. Jutrišnja noč, je zato res Sveta noč?

Dragi bratje in sestre!

V veselem pričakovanju Gospodovega prihoda vas pozdravljam!

msgr. dr. Peter Štumpf

murskosoboški škof