Škofova pridiga v Helfbrunnu

Dragi gospod dekan, bratje duhovniki, dragi bratje in sestre,
dragi Marijini častilci z obeh strani meje!

Veseli me, da zopet dokazujemo, da državne meje niso zato, da bi ločevale, ampak da povezujejo, in da je vera v vstalega Gospoda tista, ki premaguje vse meje in razlike. Začetek Marijinega meseca maja je dodaten razlog, ki nas je zbral, da skupaj na tem romarskem kraju pričnemo z majsko pobožnostjo, ki nas želi spet na nov način povezati z Marijo in preko nje z njenim božjim Sinom in našim Odrešenikom. Današnje srečanje želimo posvetiti razmišljanju o Mariji – Materi Cerkve. Ta vzdevek je slovesno razglasil papež Pavel VI. med drugim vatikanskim koncilom, čeprav je njegova vsebina v Cerkvi živa že praktično ves čas.
Marija je pojmovana kot Mati celotnega Božjega ljudstva zaradi svojega enkratnega in neponovljivega sodelovanja pri odrešenjskem delu svojega Sina. S spočetjem, rojstvom, hranjenjem, vzgojo, s trpljenjem ob umirajočem in mrtvem Sinu je s popolno pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na povsem izjemen način sodelovala pri ponovnem rojstvu nadnaravnega življenja v naših dušah. S tem je postala za nas »Mati v redu milosti« (LG 61) vse od spočetja Božjega Sina naprej in ostaja to tudi zdaj s svojo rodovitno priprošnjo v nebesih, da bi vsi dosegli večno življenje; da Sinova daritev ljubezni za nas ne bi bila prazna.
Seveda je to ponovno rojstvo in prerojenje delo Svete Trojice, a Bog Oče je po čisti milosti Marijo privzel v svoj načrt odrešenja, ko jo je skrivnostno vključil v svoje večno rojevanje Sina, saj je s telesnim rojstvom rodila v zgodovini Njega, ki je večno rojeni iz Očeta, kakor izpovedujemo v veroizpovedi. S tem pa je postala udeležena pri Sinovem odnosu s tistimi, ki v Njem po Svetem Duhu prerojeni postanejo sinovi v Sinu in s tem Božji otroci in dediči nebes. V tem smislu ima Marija do Sinove Cerkve odnos materinstva, saj je tako nastajajoča Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, njegovi udje torej, medtem ko je On sam Glava tega Telesa. Ker je torej Marija Božja Mati, je udeležena tudi pri rojevanju Kristusa v srcih ljudi in tako postane njih Mati po milosti, Mati Božjih otrok, Mati Cerkve.
Po svojem vnebovzetju je Marija po milosti še naprej prisotna v življenju Cerkve, ki še potuje v zgodovini, kot poseben izraz občestva svetnikov. S to svojo poveličano prisotnostjo se srečuje z nami v srcu naših src, tam v najbolj intimni notranjosti, kjer nas sprejema Božji Sin, da bi nas nato privedel k Očetu in bi bili deležni daru pravega življenja.
Marija, Mati Cerkve, nam je vzgled vere in molitve, rodovitne tihote v adoraciji Božje skrivnosti. Cerkev prosi Marijo, svojo Mater, za njeno materinsko posredovanje, ki v ničemer ne izključuje edinega odrešilnega sredništva Jezusa Kristusa, ampak ga pripravlja in omogoča. Kot Cerkev molimo z Marijo, saj je tudi ona njen ud od vsega začetka, in sicer v skupnem klicanju in sprejemanju Svetega Duha. Sama je bila povsem odprta Svetemu Duhu, z dušo in telesom, tako da je lahko v njej delal velike stvari in med njimi največjo: spočetje Božjega Sina, ki se nadaljuje v rojevanju po milosti tudi vseh nas kot kristjanov.
Cerkev pa končno moli po Marijinem vzgledu, saj v njenem deviškem sprejemanju in njeni materinski ljubezni prepoznava model življenja, ki je edini vreden posnemanja. Prav kakor nam sporočajo Apostolska dela, da so učenci po vnebohodu v gornji sobi »enodušno vztrajali v molitvi, z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Mesec maj nam daje spet zalet za takšno molitveno druženje z Marijo. V molitveni odprtosti srca lahko vztrajamo z Marijo na skupnih srečanjih, kot je tole današnje, lahko se to dogaja v krogu družine in zakona, lahko se zgodi sredi vsakdanjega poklicnega dela ... Prav v naše družine se naj vrača po Marijini priprošnji dar žive in globoke vere ter molitvena odprtost za vse, kar je Božjega. Sredi prehitrega življenja, ki votli medsebojne odnose in izriva pristne krščanske vrednote, je edino zdravilo rodovitna tihota adoracije ali češčenja Boga, ki se nas vsak trenutek dotika in nam razodeva svojo ljubezen. Marija nas uči prepoznavati prisotnost te ljubezni, tudi tam, kjer se zdi, da je povsem odsotna. Spomnimo se samo tega, kako jo je prepoznala v Galilejski Kani na svatbi in pod križem ali v trenutku, ko je držala mrtvega Sina v naročju. Obakrat je v tihoti adoracije, enkrat sredi hrupa gostije, drugič sredi tišine žalosti, prepoznavala Božjo ljubezen, ki nikoli ne počiva, ki vedno ljubi in odrešuje, če le najde pripravljeno in z vero odprto srce.
Zavejmo se te velike milosti, da imamo Marijo za Mater, in jo vedno znova obujajmo v sebi in naši okolici, predvsem v najbližjih s katerimi vsak dan živimo, saj nam prav to zavedanje lahko odločilno pomaga, da bomo vedno bolj podobni Mariji postajali tudi mi duhovni očetje in matere, ki bodo bližnjim pomagali roditi se iz Duha za Očeta po Jezusu Kristusu. Če česa današnji človek potrebuje, potem potrebuje prav duhovnih ljudi, ki lahko druge »rodijo za Boga«. Naj nas tudi letošnja majska pobožnost po Marijini priprošnji spreminja v takšne »marije« našega časa, naših družin in župnijskih občestev! Amen!