ŠKOFIJSKO MOLITVENO SREČANJE ZA ČLANE IN ČLANICE ŽUPNIJSKIH PASTORALNIH SVETOV PRI GRADU, 7. avgusta 2011
Dragi sobratje duhovniki in člani župnijski pastoralnih svetov soboške škofije!
Pred praznikom Marijinega vnebovzetja smo se zbrali v njeni božjepotni cerkvi pri Gradu k molitveni uri pred Najsvetejšim in k sveti maši. Kot ena družina smo molili pred Jezusom in Marijo za svetost duhovnikov in za naše poslanstvo v krajevni Cerkvi naše soboške škofije. Iskreno se zahvaljujem soboškemu stolnemu župniku gospodu Tomislavu Šantaku in katehistinji, gospe Anici Pušnik za pripravo in vodenje molitvene ure.
V življenju vsakega človeka so obdobja, ko je vse bolj ali manj mirno in lepo. So tudi druga obdobja, ko človek ne ve, kaj naj stori. So dogodki, ki nas pretresejo v temeljih našega življenja, ko gremo skozi raznovrstne preizkušnje z notranjimi boji.
Versko gledano sedimo vsi v eni in isti ladji, skupno z Jezusovimi učenci. Verujemo, da Jezus spremlja in nosi naše življenje. Ponuja nam, kot Petru, svojo roko, da se ne izgubimo ali celo utonemo. Vemo pa tudi, da smo na ladji življenja v skupnosti z drugimi – v družini, župniji, škofiji – kot člani in članice Župnijskih pastoralnih svetov z nalogami, ki so nam zaupane. Kot člani Cerkve nismo nikoli sami. Veseliti se moramo, da nas je veliko in da smo ena velika družina. V tej družini smemo seveda računati s pomočjo drugih, moramo pa vedeti, da smo tudi sami dolžni dati roko v pomoč drugim. To storimo že s tem, da se ob nedeljah pridružimo župnijski skupnosti in molimo drug za drugega. Kako revni morajo biti tisti, ki se odtujijo od te skupnosti.
Dogodek iz današnjega evangelija je učence posebej zaznamoval, saj so bili rešeni. Na jezeru so doživeli moč narave, osebno stisko, skratka človeško nemoč. Zmede in preseneti jih celo Kristus, ki jim pride naproti po vodi, a ga ne prepoznajo. Šele ko Kristus spregovori besede: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« spoznajo, da so v Božjih »rokah« in zato varni. Jezus Petra povabi naj gre k njemu po vodi. Toda Petrova vera je slabotna, zato se začne potapljati. »Gospod, reši me!« Jezus ga prime za roko in mu reče: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Veter je ponehal in učenci se Jezusu poklonijo: »Resnično, ti si Božji Sin!«
Kako je z našo vero in zaupanjem v Gospoda?« Računati moramo s situacijami, ko smo kot Peter poklicani, da izstopimo iz ladje, ko nam veter veje okoli ušes in nas vznemirjajo valovi. To se zgodi, če stopi v naše življenje kaj nepričakovanega: smrt, huda bolezen, nesreča… In voda nam sega do grla. Potem je dobro, da vemo, komur lahko vedno in povsod zaupamo.
Kakor preplašenim učencem kliče Jezus tudi nam: »Bodite pogumni!« Prav tako kakor Jezusovi učenci in prvi kristjani se večkrat ustrašimo spričo viharjev življenja, ki nam ne pustijo iti naprej. Danes pravi Jezus tudi nam: »Jaz sem!« On je gospodar zgodovine, življenja in smrti; On skrbi za nas in nam prihaja naproti celo v tem, česar se bojimo. Zato velja tudi nam: »Ne bojte se!«
V prihodnjih dneh bomo na romarskih krajih zbrani pri Mariji. Že danes smo tu pri Grački Mariji. Prosimo jo, naj nas varuje in spremlja po poti življenja ter nas pripelje k Jezusu. Marijina vera naj nam bo zgled trdne in goreče vere in zaupanja v Boga. Vsi smo poklicani, da kot člani in članice Župnijskih pastoralnih izpolnimo svoje poslanstvo v naši soboški škofiji. Amen.
msgr. Franc Režonja
generalni vikar in kancler
