ANZELM

Rodil se je v mestu Aosta v družini lombardskega plemiča Gundulfa, osornega in razsipnega moža, in njegove blage žene Eremberge, modre in pobožne žene ter skrbne gospodinje. Očeta Anzelm nikdar ni maral, mati pa je odločilno vplivala nanj kot njegova prva vzgojiteljica. Po materini smrti je tri leta hodil po Franciji. Nazadnje je pristal v samostanu Bec blizu Rouena, ki je slovel po odlični šoli,katero je vodil njegov rojak Lanfrank. Pod njegovim vodstvom se je poglobil v študij. Pri 27 letih je postal menih v Becu, kasneje so ga tudi izvolili za priorja, in izkazal je izredne učiteljske in vzgojiteljske sposobnosti. Po smrti opata je bil nato izvoljen za njegovega naslednika. Kot opat je bil trikrat na Angleškem, kjer je imel njegov samostan posestva. Ko je tja prišel tretjič, so angleški škofje zahtevali, da zasede prazen sedež canterburyjskega škofa in primasa Anglije. Ta je novo visoko in odgovorno službo le nerad sprejel. Kralju je postavil tri pogoje: da se vrne škofiji odtujeno imetje, da se bo v cerkvenih zadevah ravnal po nadškofovih nasvetih; da prizna Urbana  II. za papeža. Kralj Viljem je vse to obljubil, vendar je kasneje besedo požrl, in nadškof Anzelm je kasneje imel z njim še hude težave. Zaradi teh sporov je večkrat zapustil Anglijo, ter živel v Italiji ali v Franciji. Končno je bil leta 1106 sklenjen sporazum. Leta 1720 mu je bil priznan naslov cerkvenega učitelja.