Škofov nagovor na Radio Ognjišče

4. postna nedelja

Dragi poslušalci Radia Ognjišče, prisrčno pozdravljeni!
Lansko leto smo se v postnem času precej ukvarjali s ptičjo gripo, ki je prodirala tudi k nam. Neko nedeljo sem pri pridigi vprašal ljudi, bilo je prav v okolju, kjer je bilo razglašeno ožje področje ogroženosti, ali se bojijo ptičje gripe? Završalo je. Vsi, še zlasti pa otroci, so enoglasno izrazili, da jih je strah. Nato pa sem vprašal, če se kdo boji greha? In zavladala je tišina. In kako bi odgovorili vi, dragi poslušalci? Za trenutek prisluhnite sebi in zaznajte resnični odgovor na obe vprašanji. Česa se bolj bojite? Zanimiva se mi je zdela reakcija, da se bolezni, ki je sicer res lahko smrtna, bolj bojimo, kot greha, ki lahko povzroči hujšo katastrofo, celo večno duhovno smrt. Morda tudi zato, ker se je danes precej izgubil občutek za greh. Zato je primerno, da nas postni čas in še posebej Božja beseda 4. postne nedelje vzpodbuja k premisleku o Božji ljubezni in usmiljenju ter v zvezi s tem o grehu o osvoboditvi od njega.
Že v Jozuetovi knjigi smo prebrali: »Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto« (Joz 5,9) in Izraelci so zato obhajali praznik pashe. Egiptovsko suženjstvo so Izraelci doživljali kot kazen za svojo grešnost in zdaj jih je Jahve osvobodil te kazni, odpustil jim je greh. Še posebej ganljiv je apostol Pavel, ki Korinčanom dopoveduje, da so »nova stvaritev«, če so v Kristusu. Biti v Kristusu pa je nekaj povsem novega in zastonjskega, saj je sad njegove sprave z Očetom in ga Pavel zato imenuje »Služabnik sprave«. In to »službo sprave«, pravi Pavel, je zdaj naložil nam, Cerkvi. »Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov« (2 Kor 5,19), Cerkvi pa zaupal besedo sprave, ki jo naj oznanja in v zakramentu sprave tudi obhaja. Tudi zakrament sprave je namreč beseda Boga v človeški obliki. Za kako velik Božji dar gre pri spravi, lahko zaslutimo, ko slišimo, da Pavel v Kristusovem imenu naravnost roti: »V Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). V resnici mora v ozadju stati zelo velika vrednota, da si Pavel v Kristusovem imenu tako prizadeva, da bi poslušalce, ki smo tudi mi, prepričal in pridobil za spravo, ki nam jo Bog želi podariti. Po drugi strani pa mora biti v igri zelo velika nevarnost za človeka, greh, ki ga more le Bog odpustiti. Kako si Bog prizadeva priti do grešnika in ga osvoboditi, želi izraziti tudi Jezus sam v evangeliju letošnje 4. postne nedelje, ko pripoveduje eno izmed najlepših prilik, priliko o izgubljenem sinu. Pripoveduje jo on, ki je prišel na zemljo sprejemat grešnike, se z njimi družit, samo zato, da bi jih lahko osvojil in jim odpustil greh, ki je za človeka največja katastrofa. Evangelist Luka je v 15. poglavju svojega evangelija zbral kar tri prilike, ki poudrajajo eno in isto resnico. To so prilike o izgubljeni ovci in drahmi ter o izgubljenem sinu. In resnica je dejstvo, tipično samo za krščanstvo, da Bog sam išče grešnika, ga čaka in naravnost hodi za njim, da ne bi zamudil trenutka, ko bo pripravljen sprejeti njegovo odpuščanje. Trije liki v priliki o izgubljenem sinu so nam dani v premislek.
Lik mlajšega sina predstavlja grešnika, ki sicer zabrede v vsakršno možno »blato« tega sveta, a se spokori in se želi vrniti k očetu kot služabnik, pravzaprav kot suženj, saj je svoje sinovstvo z dediščino vred že zapravil. A oče se ga neizmerno razveseli, ga sprejme nazaj za sina, mu vrne človeško dostojanstvo, ki mu ga je greh vzel. Spokoriti se, pomeni sprejeti svojo majhnost, nemoč rešitve, usodno ujetost in se nato povsem izročiti Bogu. Bog vstopi in osvobodi.
Lik starejšega sina predstavlja zakrknjenost grešnika, ki se še ni odprl prepotrebnemu usmiljenju; to je človek, ki kljub grehu in v njem še vedno računa nase, čeprav je to lahko skrito pod krinko celo pobožnosti, dobrodelnosti, pridnosti … človek, ki je prepričan, da se bo rešil s svojim prizadevanjem za moralno življenje; zato je globoko v sebi prepričan, da si zasluži odrešenje. A v resnici to njegovo stanje zakrknjenosti onemogoča Bogu, da bi se ga dotaknil, sprejel in osvobodil.
Nato je v priliki še lik očeta, ki oba sina ljubi, zaradi obeh trpi, oba želi rešiti iz njunih ujetosti; obema ves čas ponuja rešilno roko. To je pravzaprav lik, v katerem bi se naj vsi prepoznali. Ne le v enem ali drugem sinu, ampak lastnosti očeta naj bi znova in znova v nas dobile domovinsko pravico.
In če je Bog vse to, kar nam Božja beseda danes razodeva, pripravljen storiti, da bi rešil človeka greha, mora biti greh zares veliko zlo. Ob tem pa občutek za greh med nami hitro upada. In to je lahko usodno za posameznika in za skupnosti, za družbo.
Greh nosi v sebi več prvin: najprej je to krivda, nato pa še večne in časne posledice ali kazni greha. Kadar svobodna odločitev izbere slabo dejanje in ga stori, govorimo o grehu. Večna posledica ali kazen za greh je večno pogubljenje, ki ga povzroči velik greh, ker pretrga osnovno vez z Bogom, ki jo imenujemo posvečujoča milost. In to je največja možna škoda za človeka, ki se mu lahko zgodi. Ker to pomeni za Boga izgubo ljubljenega bitja, si prizadeva, da bi vsakega rešil pred to kaznijo in mu prihaja naproti. A kot se je človek svobodno odločil za odpad od Boga, se mora svobodno odločiti tudi za vrnitev. Krivde in večne posledice greha si človek sam ne more odpraviti, niti si ju medsebojno ne moremo odpustiti ljudje, ampak jih lahko odpusti samo Bog. In temu služi zakrament sprave kot redna pot. Časne kazni ali posledice greha pa so tiste, ki ostanejo tudi po odpuščanju krivde in večnih kazni in se mora človek z njimi truditi in jih premagovati. To so posledice greha, ki se vlezejo v telesno in duševno strukturo človeka. Vzemimo skrajni primer: narkoman ali kakšen drugi zasvojenec se spove tega svojega greha; Bog mu sicer odpusti krivdo in večno posledico, a telo ostane zasvojeno tudi po spovedi in se mora še kako boriti, da to zasvojenost premaga. Celo drugi mu morajo pomagati pri tem. Podobne posledice lahko nastanejo tudi v čustvih, kjer ostajajo čustvene rane, ki jih je tudi težko ozdraviti. Pri tem pomaga človeku pri zakramentu sprave naložena pokora in skupnost Cerkve preko odpustkov in redne molitve za grešnike.
Posledice greha so večinoma zelo boleče, a to ni kazen za greh, ki bi prihajala od Boga, ampak je posledica greha samega. Človeška narava je namreč ustvarjena z določenimi zakonitostmi. Človek pa s svojimi grešnimi odločitvami vnaša v ta red nered, ki ga nato čuti kot bolečino, trpljenje, bolezen, zalomljene odnose, čustvene ranjenosti in prizadetosti … narava se sama brani. Zakaj nas speče, če se dotaknemo razžarjene plošče štedilnika? Ker je to za nas zelo koristno! Zakaj po grehu trpljenje, bolečina … Ker je za nas to zelo koristno. Nekje se je nekaj zgodilo proti redu, ki ga je Stvarnik postavil v svoje stvari. Ker smo po naravi ustvarjeni za dobra dela, nam slaba dajejo opozorila, da bi mogli čim prej stopiti pred Boga in ga prositi za osvoboditev, saj sami iz te ujetosti ne moremo.
Dragi prijatelji, Bog čaka, storimo korak k njemu, odprimo se mu tudi v obhajanju zakramenta sprave! Amen.