Radio Ognjišče - nagovor škofa dr. Marjana Turnška

Drage sestre in bratje pri radijskih sprejemnikih, prav lepo vas pozdravljam in vam želim lep ter duhovno bogat Gospodov dan!

Cerkev nas danes, na 3. velikonočno nedeljo, z evangeljskim odlomkom postavi v zanimiv dogodek, ki opisuje najprej srečanje dveh učencev, ki sta se vrnila s poti v Emavs, kamor sta najprej želela zbežati, z učenci, ki so ostali v Jeruzalemu. Vsa navdušena sta pripovedovala svojo izkušnjo z Vstalim Jezusom na tej poti, ko je bil zanju najprej Tujec, nato jima je razlagal Sveto pismo ter se na koncu dal prepoznati kot Vstali z »lomljenjem kruha«. A tudi ostali učenci so potrdili njuno izkušnjo s Petrovo, ki je tudi že tisti prvi dan srečal Vstalega. Po pripovedih so spoznali, da gre za istega Gospoda. In v tem trenutku Luka zapiše: »Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!'« (Lk 2436). Čudovito velikonočno spoznanje izhaja iz tega dogodka: kjer koli se govori o Vstalem, je on prisoten. Njegova prisotnost po vstajenju ni več ovirana z zakoni časa in prostora. Gospod je na poti in v hiši, je prisoten povsod. Njegova prisotnost ni več pogojena s tem, ali ga mi vidimo ali ne. Če želi, se lahko tudi pokaže našim telesnim očem. Nihče ni več izvzet njegovemu odrešenjskemu delovanju. Kot Vstali je pravzaprav nenehno v iskanju svojih, ki so se izgubili, prestrašili, odšli, pobegnili … Seveda ni nasilen, a je »na dosego roke« vsakemu, ki si ga želi srečati kot Odrešenika.
Glejte, kako pomembno sporočilo nam preko Lukovega evangelija daje Vstali Gospod. Naša naloga, današnjih njegovi učencev, je, da se pogovarjamo o Njem, in takrat je na poseben način Prisotni; takrat je tu, je z nami, je med nami. Drugi način, kako je med nami, pa je »lomljenje kruha«. Premagati moramo strah pred pogovarjanjem o Kristusu. Kajti nismo mi, ki bi morali drugim dokazovati, da je Kristus resničen, da je res vstal od mrtvih. To bo že storil sam, saj je Živi! Naša naloga, ki nam jo je dal, je le pričevanje o naši veri. Te pa ni ne treba ne mogoče dokazovati z »znanstvenimi« dokazi, ampak o njej le pričevati. Jezus ob koncu opisanega srečanja še vedno zaprepaščene učence preprosti vzpodbudi: »Vi ste priče teh reči« (Lk 24,48). Potem, ko se je res potrudil, da se jim je izkazal kot stvarni od mrtvih vstali s telesom, ne kot prikazen, jim je rekel, naj preprosto o tem samo pričujejo. Povedo naj, kaj so doživeli: da so se preko ran, dotikov, pogovorov in skupnih obedov preprosto prepričali, da je med njimi zares tisti, ki so ga sneli mrtvega s križa in položili v grob. Prav ta Mrtvi je sedaj med njimi Živi; tudi telesno.
In tega naročila še Vstali ni preklical. Velja za tudi za današnje kristjane. Vsakoletno praznovanje praznika vstajenja in vsaka nedelja kot mala velika noč nas nenehno vabita v takšne pogovore. O našem doživljanju Vstalega se moramo najprej pogovarjati mi med seboj. Pomembna tema družinskih pogovorov naj postane pričevanje drug drugemu o tem, kako smo mi osebno srečali Vstalega. Kje, kdaj, na kakšen način se je zgodilo tisto najbolj odločilno srečanje. Pa tudi kako ga srečujemo vsak dan, morda manj spektakularno, a nič manj resnično in pomembno. In ko se o tem pogovarjamo, je Vstali na poseben način prisoten in nas ponovno lahko potrdi v naši veri vanj.
Med nami živi veliko kristjanov, ki so se zelo oddaljili od Cerkve in Kristusa, tudi vedno več nekristjanov srečujemo. Tudi z njimi naj bi se pogovarjali o Vstalem, jim pričevali zanj. Marsikdaj še kdo občuti ob tem nelagodje, kakor da je to nazadnjaško in zato nekaj manj vredno. A je ta strah odveč, je skušnjava, ki ni od Boga. Saj naše vere v Vstalega ni potrebno nikomur dokazovati, ampak jo le izpovedati. Kajti največje, najpomembnejše ter najgloblje resničnosti sploh ne moremo drug drugemu dokazovati. Kako naj npr. dokažemo ljubezen, ki jo gojimo drug do drugega? Že zahteva po »dokazu« ljubezni je absurdna in govori o tem, da tisti, ki ga zahteva, še ne ljubi v resnici. Končno lahko ista beseda ali dejanje, s katerima izpovedujemo ljubezen drug drugemu, pomeni tudi prevaro, laž, torej pravo nasprotje ljubezni. Spomnimo se samo na »Judežev poljub«. Izvorno naj bi poljub bil že zelo visok izraz pripadnosti v ljubezni, pa naj bo prijateljska, med fantom in dekletom, med možem in ženo, ali družinska. A zlorabljen lahko skriva v sebi tudi izkoriščanje za lastni užitek, prevaro, celo izdajstvo …In podobno velja za še vrsto drugih velikih vrednot in krepostnih drž in resničnosti kot so prijateljstvo, zaupanje, sreča, sočutje … In prav isto velja za vero v Vstalega. Za vernika je to osebno doživeta resničnost, ki zanjo drugemu lahko le pričujemo. In pričevanje je pomembno tako za ljubezen kakor za vero v Vstalega. Če pričujemo s svojo življenjsko držo, potem ostaja drugi ob tem svoboden in v svoji svobodi povabljen, da se tudi on spusti v osebni odnos z Vstalim ali pa ne. Ob pričevalcu je drugi sicer izzvan, a ni prisiljen. Saj v najbolj temeljne stvari človek ne more in ne sme biti prisiljen. Kot v ljubezen ne moremo nikogar prisiliti, saj bi s tem že v naprej onemogočili odnos ljubezni, tako tudi v vero v Vstalega ni mogoče nikogar prisiliti. Lahko mu le pripravimo priložnost, da se sam sreča z Vstalim in ga ta s svojo Prisotnostjo v nas in po nas osvoji tako, da ga povabijo v svoje življenje. Načinov, kako se to zgodi, pa je toliko, kot je ljudi. Vstali je z vsakim povsem oseben. S Petrom je stopil v stik drugače kot z onima dvema na poti v Emavs, s Tomažem drugače kot z Janezom, z Avguštinom drugače kot z njegovo materjo Moniko; in spet na izviren način s Frančiškom in Klaro, s Slomškom ali s Halasom in Vovkom, drugače z materjo Terezijo ali s papežem Janezom Pavlom II., seveda drugače z menoj kakor s teboj, dragi poslušalec radia Ognjišče. Prav tako pripravlja posebno osebno srečanje vsem, s katerimi se bomo mi pogovarjali o njem. Prav v tem pogovarjanju o Vstalem je skrivnostna pot nove evangelizacije. Na tej poti se preprosto zgodi to, kar je Luka zapisal: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma« (Lk 24,45). Med takšnim pogovorom torej Vstali postane prisoten tako, da odpre um. On, ne mi. To je pravzaprav čudež ozdravitve od duhovne slepote ali gluhosti. Čudež, ki ga pri učencih ni mogel storiti v času zemeljskega življenja, je lahko naredil kot Vstali. Tako razlomi pečat nad razumevanjem Božje besede in pečat srca, ki je zastrupljeno s prastaro lažjo, ki je človeka izgnala iz raja.
Ostanimo skupaj priče Vstalega! Kar pomeni, da ga imamo vedno pred očmi in v srcu, da se ga pogosto spominjamo in z njim vsak dan živimo, vse do smrti, ki nam bo odprla vrata v dokončno bivanje z Vstalim, ko bo tudi naše telo podobno njegovemu poveličanemu telesu. Tudi Radio Ognjišče ima pri tem pomembno poslanstvo. Naj ostane Gospodov mir z vami!
Amen!