Radio Ognjišče - nagovor škofa msgr. dr. Marjana Turnška

Nagovor murskosoboškega škofa msgr. dr. Marjana Turnška na Radiu Ognjišče
12. april 2009 – velika noč, B

 Drage radijske poslušalke in poslušalci, blagoslovljen praznik Gospodovega vstajenja vam želim! Naj vas povsem prevzame velikonočno veselje!

 Danes nas je velikonočno jutro ponovno našlo v duhu pri odprtem in praznem grobu, ki je nema priča vstajenja. V duhu evangeljske pripovedi smo z Janezom obstali in dali prednost Petru, da je vstopil prvi. S tem je Peter prevzel dolžnost prvega pričevalca, ki mu sledimo vsi. Ne le zato ker je danes praznik velike noči, bomo ponovno prisluhnili vstajenjskemu oznanilu sami in ga posredovali naprej, ampak zato ker je Kristus res vstal. Vse drugo, kar se je pletlo in se še plete okoli tega, ni nič pomembno, je drugotno. Kaj je pravzaprav vsebina velike noči?

 Šele ob veliki noči postane zares razvidno dogajanje, ki smo mu bili priče ob božiču. Nič kaj posebno rojstvo otroka v hlevu, prej celo obratno, dobi ves svoj pomen in svojo razlago šele, ko tega istega otroka doživimo umirajočega na križu, za nas in za vse naše grehe, in ga po učencih nato doživimo kot Vstalega, zmagovalca nad smrtjo in grehom. Vsa pripoved o njem dobi s tem dogodkom povsem drugačen pomen. Kristus je od mrtvih vstal in zdaj je pomembno vse, prav vse, kar je prej mislil, govoril ali storil. V njem, zdaj to vemo, je božje združeno z našim človeškim; Bog in človek sta v njem postala eno; človeška moč in človeška slabost sta privzeti v božje in tako je človek dosegel večnost, nesmrtnost ... kljub vsemu, kar je počel in še počenja. Bog nas ljubi bolj, kot se mi sovražimo. On nam odpušča bolj milostno, kot mi očitamo sebi in drugim ali kot nalagamo krivde sami sebi in drug drugemu ... Samo tisti, ki je vstal od mrtvih, lahko z močjo reče: "Tvoji grehi so ti odpuščeni!" Samo On, ki je ljubil do konca, lahko predlaga presenetljivo: "Ljubite svoje sovražnike in jih blagoslavljajte!"

 Kaj bi ob veliki noči radi povedali drugim in svetu? Ne iščimo lepih in modrih besed, saj je skrivnost praznika vse besede presegajoča, povejmo raje naravnost to, kar je povedal Peter in za njim vsi apostoli in Marija, žene, Pavel, mučenci, papeži, škofje, duhovniki in verniki vseh vekov do danes. Kot priče so pripovedovali najbolj osvobajajoče vesti v zgodovini človeštva: Janez je Jezusa krstil, Bog Oče ga je mazilil s Svetim Duhom in močjo; Jezus je nato hodil od kraja do kraja: učil, ozdravljal in Bog je bil z njim. In učenci smo bili priče vsemu, kar je storil v Jeruzalemu in okolici; priče, čeprav kdaj tudi pobegle, vsega, kar so mu storili; da, tudi priče njegove smrti, ko so ga razpeli na križ in umorili. A najpomembnejše je pričevanje, da začetnika življenja smrt ni mogla imeti v oblasti. Oče ga je obudil tretji dan in je dal, da so ga videle naprej odbrane priče, oni, ki so z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. In nato je nam vsem naročil, naj ga oznanimo kot tistega, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. In še nekaj: o njem pravijo vsi, od prerokov naprej, da se le v njegovem imenu lahko dobi odpuščanje grehov in to le po veri vanj.

 To, kar išče človeštvo že od nekdaj, in to, kar iščemo tudi mi vsak dan znova, je uresničeno v vsej polnosti v človeku in Bogu, Jezusu Kristusu od mrtvih vstalem. Samo v odnosu z njim je odrešenje. Samo v njegovem imenu se lahko zveličamo. Samo pred njegovim imenom se je vredno vreči v prah, ga moliti in slaviti. Vse drugo je nič, če ne sloni na tej resnici, lahko pritegnemo Pavlu.

 "Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel prvi h grobu, in je videl in veroval" (Jn 20,8), nadaljuje evangelist Janez.
 Vstopili smo, bratje in sestre, danes ponovno v to velikonočno skrivnost. Da bi le vedno bolj verovali! Kot Janez. Velika noč ni toliko v spremembi zunanjih razmer, ampak v pomlajeni in poglobljeni veri, ki nato nujno vpliva tudi navzven, na vsakdanje življenje. Zaradi vstajenja ni več sužnja ne svobodnega, ne malega ne velikega, ne oblastnika ne podložnega, ne delodajalca ne najemnika, ne belega ne črnega ali rumenega, celo ne ženske ne moškega ... ampak smo vsi bratje in sestre Kristusovi, ki je od mrtvih vstal, da bi vstali od greha v večno življenje tudi mi. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera in smo še v grehih. Toda Kristus je vstal kot prvi med vsemi ljudmi. To je vera, ki jo je od srečanja z Vstalim neuničljivo v sebi nosil apostol Pavel.
Zato vsak, ki veruje, v luči njegovega vstajenja gleda na človekovo življenje drugače kot prej. Ne glede kakšno zgleda na zunaj: tudi če samo vegetira ali je še v večkrat samo navidezno varnem zavetju materinega telesa, in tudi če je od bolezni do konca razjedeno, ga kristjani gledamo v luči vstajenja in poveličanja, kjer bo podobno Kristusovemu vstalemu telesu. Zato mu nikoli in nihče naj ne odreče spoštovanja in pravice do obstoja. Človeška zgodovina ima veliko krvnikov in žrtev. Kristusov križ je prostor, kjer se morejo odrešujoče in spravno srečati, da bi v moči Kristusove velike noči mogli upati na večno srečanje. Kolikšna je moč Božje usmiljene in odpuščajoče ljubezni, ki je sposobna krvnike in žrtve privesti do sprave v večnosti! Ni treba daleč v zgodovino starih civilizacij ali v daljno Srebrenico, da bi mogli dojeti to »norost« Božje ljubezni. Ostanimo kar doma: si lahko predstavljamo vstajenjsko spravljeno srečanje krvnikov in žrtev Hude jame pri Laškem, ali onih v Rogu ali pri Urhu?! Se lahko vživimo v vstajenjski objem staršev in njihovih nerojenih otrok?! Da, Božja odpuščajoča ljubezen je zmožna dati odgovor tudi na takšna skoraj nerešljiva vprašanja človeških usod. Velika noč je odgovor na brezizhodnost zla. In prav zato nas vsaka velika noč kliče k življenju darovanja drug za drugega.

 Naj vam bo, dragi verniki v Vstajenje, letošnja velika noč v blagoslov!  Amen!