Bogojina - pogreb duhovnika Pavla Pucka
ponedeljek, 06.04.2009
![](/images/pokazi.php?slika=../images/upload/200904/7940_b1.JPG&x=200)
Na cvetni petek, 3. aprila 2009, ob treh popoldne je v Domu sv. Lenarta v Lenartu umrl duhovnik mariborske nadškofije, zlatomašnik Pavel Pucko. Tako se je končalo bogato življenje duhovnika, ki je ves živel za Kristusa in Cerkev. Po slovesu na Hajdini so telo pokojnega zlatomašnika pripeljali v rojstno vas Bogojino. Tam je bilo v ponedeljek, 6. aprila 2009, položeno k večnemu počitku. Sveto mašo je vodil mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf. Ob njem je daroval sv. daritev mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, ki je bratranec pokojnega zlatomašnika, ter okrog šestdeset duhovnikov, med njimi generalni vikar škofije Murska Sobota msgr. Franc Režonja, naddekan Marjan Fesel in pa brat pokojnega duhovnika častni kanonik Ivan Pucko. Škof Smej je v homiliji orisal življenjsko pot pokojnega zlatomašnika in njegov duhovniški lik. Ob koncu svete maše so se od pokojnega poslovili hajdinski župnik in naddekan Marjan Fesel, bogojanski župnik dr. Stanislav Zver ter predstavnik župnije Hajdina. Govorniki so navajali vrline pokojnega župnika, ki je bil ves predan Kristusu in Cerkvi. Kot župnik se je ves razdajal svojim vernikom. Osebno je bil skromen in delaven. Gojil je globoko duhovno in molitveno življenje. Zdaj čaka vstajenja na bogojanskem pokopališču med drugimi duhovniki, ki so tam pokopani.
Kratek življenjepis pokojnega Pavla Pucka
Rojen je bil v Bogojini 29. januarja 1926 Štefanu Pucku in Tereziji r. Smej. Po očetu bi naj prevzel domačo obrt kovaštva, vendar se je po nekaj letih odločil za duhovniški poklic in bil 29. junija 1958 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Nekaj mesecev je bil duhovni pomočnik v Lenartu v Slovenskih goricah, nato duhovni pomočnik (1958-1959) in kaplan v Slovenskih Konjicah (1959-1968). Končno je prišel na Hajdino, kjer je ostal štirideset let. Od leta 1968 do 1984 je bil župnijski upravitelj, nato do leta 1987 župnik. Vmes je leta 1973 soupravljal župnijo Kidričevo. Tudi po upokojitvi je ostal v župniji in je stanoval pri podružnični cerkvi Marije Vnebovzete v Slovenji vasi, obenem je po svojih močeh še pomagal v dušnem pastirstvu. Kot župnik se je veliko trudil za oznanjevanje in posvečevanje vernikov, skrbel pa je tudi za cerkvene stavbe. Vodil je obnovo župnijske cerkve in gradnjo podružnične cerkve v Slovenji vasi. Zadnje mesece svojega življenja je preživljal v Domu sv. Lenarta v Lenartu v Slovenskih goricah.