Sklep Halasovega leta

Murska Sobota, 11. januar 2009
Praznik Jezusovega krsta
Sklep Halasovega leta
Postavitev v službo bralca in mašnega pomočnika

Dragi generalni vikar, postulator v Halasovem postopku za kanonizacijo in ostali člani Halasovega odbora, dekani, duhovniki in diakona, drago vodstvo mariborskega bogoslovja in bogoslovci s starši, še posebej bogoslovca Boris in Zoran, kandidata za postavitev v službo bralca Božje besede in mašnega pomočnika, malosemeniščniki, drage sestre redovnice, dragi predstavniki župnij in vsi, ki želite skupaj z nami slaviti Boga ob prazniku Kristusovega krsta!

Na isti praznik pred letom dni, smo si prav tukaj obljubili, da se ob letu snidemo in se kot krajevna Cerkev murskosoboške škofije Bogu zahvalimo za vse, kar smo upali in želeli, da bi se v jubilejnem Halasovem letu ob stoletnici njegovega rojstva in krsta med nami, predvsem pa v nas, zgodilo. Samo Bog ve, kaj vse se je ob Halasovih svečah in podobah na njegovo priprošnjo uresničilo v naših dušah in dušah mnogih romarjev tudi od drugod, ki so v tem letu še bolj množično romali na njegov grob, se ustavljali v njegovi rojstni župniji ali na drugih postajah njegove »življenjske poti«. Zato naj bo najprej današnje bogoslužno srečanje velika zahvala za vse prejete milosti Halasovega leta, nato pa prošnja, da bi nam Bog čim prej naklonil milost njegove beatifikacije, da bi se lahko zbirali tudi ob njemu posvečenih oltarjih.

To leto smo pričeli in ga tudi končujemo z Božjo besedo, ki nam slika potopitev Jezusa v vodo Jordana. Tisoč in tisoč letna zgodovina človeštva je povzeta v Izaijevo hrepenenje: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi« (Iz 55, 1), brez katere ni življenja; a del te zgodovine je povzet tudi v Izaijevo ugotovitev človeških zmot: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?« (Iz 55,2). Oboje, dragi bratje in sestre, nosimo v srcu tudi mi. Ali nam ni to dvoje močno prijahalo v zavest, ko smo v preteklem letu, verjetno večkrat kot sicer, stali na bregu Mure pri Hotizi ali v Kotu, zrli v vodo in s Halasovo življenjsko zgodbo v srcu jasneje spoznavali, kakšna »voda« lahko zares odžeja in kakšen »kruh« nasiti človekovo srce, tako lačno le prave ljubezni. Če nas že kriza na finančnem in gospodarskem področju tako resno postavlja pred izpraševanje vesti, kako trošimo svoj osebni in tudi družbeni denar, koliko bolj naj bi nam trkala na vest moralna in duhovna kriza, ki je pravzaprav v ozadju sedanjih in sploh vseh kriz, in nas spraševala ne le o trošnji denarja, ampak vseh Božjih darov, predvsem življenja in sposobnosti vere, upanja in ljubezni, ki vključujejo tudi vse telesne, intelektualne, čustvene in druge sposobnosti.
Morda smo tako zazrti v valovanje Mure, ko se nam je celo kdaj zazdelo, da se nam v njenem migetanju zarisujejo podobe obraza Božjega služabnika Danijela Halasa, prepoznali v njem svojega preroka, svojega Janeza Krstnika, ki nam govori: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal« (Mr 1,7). Če v Kristusu Bog »prihaja« k človeku, ga mora človek pričakovati, po njem hrepeneti. Janez Krstnik je bil ves usmerjen v Kristusa, vse je usmerjal nanj. Prav v ničemer ni želel pozornosti pritegovati nase; še svoje učence je pošiljal h Kristusu. Kdor je v tem letu prebiral in premišljeval življenje Danijela Halasa je v njem odkril duhovnika, ki je hrepenel po Kristusu, ki je hrepenel po tem, da bi zaupani mu verniki hrepeneli po Kristusu bolj kot po komer koli drugem. Od mladine, preko mož in žena do bolnikov in umirajočih, pa tudi v sobratih duhovnikih: v vseh je goreče budil hrepenenje po srečanju z Jezusom. Iz dneva v dan svojega kratkega življenja je najprej sam očiščeval svoja hrepenenja vsega zemeljskega in vedno bolj svoj »denar« uporabljal za edino jed, ki nasiti, in vodo, ki odžeja: hrepenenje po Odrešeniku, ki se izraža z mislimi, besedami in predvsem z življenjem po evangeliju. Dragi duhovniki, vzgled in priprošnja Danijela Halasa nas prve ne smeta pustiti mirne, naj v nas podžgeta ogenj hrepenenja po darovanju, po popolnem darovanju za ljudi v pastoralni ljubezni. Še posebej do mladih, ki jim marsikdaj starši in družba, ponujajo »kruh«, ki ne nasiti, in jih svet reklam že v najnežnejših letih kvari, da tudi kot odrasli trošijo »denar za to, kar ni kruh«. Če je Halas moral tako odločno mlade »braniti« pred ideološko komunistično propagando, ki jim je obljublja raj na zemlji brez Boga, da ga je to pripeljalo celo v smrti, za katero verjamemo, da jo bo Cerkev prepoznala za mučeniško, potem danes mladi niso v nič manjši nevarnosti, če ne še v večji, da se zaradi prav tako brezbožne usmerjenosti potrošnega načina življenja, znajdejo ne le na robu ali celo preko roba agresivnih načinov reagiranja ali pa depresij, ampak tudi v pravem brezboštvu, saj jim marsikje generacije staršev in starih staršev s kateheti vred ne morejo več uspešno posredovati zaklada vere. Duhovniki, diakona, bogoslovci, redovnice in redovniki smo pripravljeni zanje zastaviti vse svoje življenje? S svojo življenjsko odločitvijo smo to sicer že izrekli. Zdaj pa naj nam Božji služabnik Danijel Halas izprosi milost, da bomo to tudi vsak dan zmogli, ne da bi se bali zase, za svoje preživetje in svoje ugodje. Naše pričevanje ni odvisno od tega, kar o nas govori svet, ampak koliko zares vsak dan dajemo življenje za druge. Dragi starši, stari starši in botri, tudi za vas velja isti izziv! Vsi smo bili pri krstu krščeni s Svetim Duhom, kakor je napovedal Janez Krstnik. »Sveti« pomeni »Božji«, »Duh« pa »življenje«. Pri krstu smo bili torej potopljeni v življenje Boga, ki je pretakanje popolne Ljubezni med Očetom in Sinom, kar je Sveti Duh. V luči današnjega praznika Kristus najprej sam »utone« v naši smrti, ki je posledica grehov, da nas »utopljence« nato potegne s seboj v Božje življenje večne Ljubezni. Zastavimo skupaj svoja življenja, da mladim pomagamo vstopiti v ta krogotok Ljubezni.

Draga bogoslovca Boris in Zoran, danes spet potrjujeta, da sta pripravljena nadaljevati pot, ki sta jo z vstopom v bogoslovje pričela. S službo mašnega pomočnika boš, dragi Boris, še bolj povezan z vlogo Janeza Krstnika in Danijela Halasa. Ko boš zavestno stregel duhovniku pri oltarju, boš zorel v mučeniški drži darovanja vsega svojega življenja Kristusu v ljudeh, ki si jih Oče želi pri sebi v nebesih. Tudi ti, bogoslovec Zoran, boš lahko kot bralec Božje besede postal še bolj podoben obema, ki sta vsak na svoj način posodila svojemu Gospodu glas in bila »glas vpijočega v puščavi«; eden v palestinski, drugi v slovenski. In oba nista utihnila, niti za ceno življenja. Naj tudi vama da Gospod po svojem Duhu moči, da bosta vztrajala na tej poti. Mnogim mladim pa poguma, da vama bodo sledili v bogoslovje in nato vse do duhovništva. Mi vsi pa bomo za to goreče in vztrajno molili.

Sklep Halasovega leta nikakor ne želi biti konec, ampak priložnost za poglobljeno nadaljevanje: naj se še naprej h Gospodu dviga vsak dan v vsaki naši župnijski cerkvi molitev za beatifikacijo, v naših življenjih pa se naj nadaljuje goreče pričevanje za evangeljsko življenje in prizadevanje za bratsko občestvo Cerkve! Amen!