Škofov nagovor na Radio Ognjišče

2. postna nedelja

Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Prejšnjo, prvo postno nedeljo, smo sodoživljali, kako je hudobni duh povedel Jezusa na visoko goro, mu pokazal vsa kraljestva sveta in mu jih namenil, če bi padel predenj in ga molil. Jezus ga je takoj zavrnil. Na drugo postno nedeljo pa Jezus sam popelje tri svoje učence na visoko goro in jim tam ne pokaže kraljestev sveta, bogastva in moči, ampak svoje Božje veličastvo, nebeško slavo. In glejte, učenci so sami popadali na kolena in slavili ter molili Gospoda! Kakšna razlika? Prvi kaže vsa kraljestva sveta in vsaja v srca nemir, drugi pa kaže Božje kraljestvo, ki sije z njegovega obličja in vliva v naša srca globok mir.
V dogodku spremenjenja na gori se razkrije samo srce Jezusove skrivnosti: Jezus dovoli trem učencem stopiti v skrivnosten svet odnosa Oče – Sin, ki je notranji odnos Svete Trojice. To se zgodi na »gori«, ki je prostor molitve, izvolitve, razodetja. Molitev se v tem odlomku spet pokaže kot dihanje kristjanovega življenja, ki je pravzaprav sinovski odnos z Očetom; molitev je prostor spremenjenja, ker se v njej pogled na stvari, dogodke in ljudi spreminja; celo trpljenje in križ dobita sijaj slave.
Evangelist Luka je ikonograf Jezusovega obličja: »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo zasijala« (Lk 9,29). Opiše ga v njegovi spremenitvi, da bi ga mogli kontemplirati in dopustiti, da svetloba njegovega obličja razsvetli našega. To je prava ikonografska svetloba, ki sije od znotraj, tako da najbolj oddaljena in najgloblja točka stopi v prvi plan, da se perspektiva zaobrne. Tako vzhodni ikonopisci ustvarjajo ikone. Na njih svetloba ne prihaja od sonca nekje na nebu, ampak iz notranjosti svetih oseb, iz zlatega ozadja, ki predstavlja Božjo navzočnost. Človeku je v taki kontemplativni drži dano, da vsaj približno vidi in doživlja kot vidi in spoznava Bog. Jezusovo popolnoma drugačno obličje daje bel sijaj tudi oblačilom. Na ikonah Jezusovega spremenjenja na gori je razvidno, da so ta oblačila obsijana od znotraj, svetloba prihaja direktno iz Jezusovega telesa. Če so že oblačila takšna, kakšno je šele telo, ki od znotraj daje svetlobo oblačilom. A tudi telo je le »obleka« duše, izraz osebe. Kakšna je torej šele Oseba sama. Tako se v spremenjenju na gori razodeva Jezusova božja Oseba, ki si je privzela človeško telo, v katerem tako biva vsa polnost božanstva kot se je izrazil Pavel (prim. Kol 2,9). Vse to za nas, njegove učence. Jezus se pri spremenjenju pokaže kot center vsega stvarstva, saj iz njegove notranjosti prihaja svetloba, ki vse osvetljuje, brez te svetlobe je vse v temi, v smrti. Tudi naše središče je v njem! V njem sta Bog in človek neločljivo združena v eni zgodovini: zato je v njem lahko združeno trpljenje in vstajenje, srečanje grešnika z Bogom, ki grešnika ljubi in ne obsoja.
Vrhunec dogajanja na gori je Očetovo naročilo, da naj poslušajo samo Jezusa. To naročilo se v prvi vrsti nanaša na predhodno dogajanje, ko je Jezus učencem napovedal svoje trpljenje in nujnost križa. Prav v tem mu učenci morajo verjeti in slediti. Da bi to lažje storili, se jim da »videti« v svojem spremenjenju, v svojem božjem veličastvu. V tem trenutku Očetov glas in Jezusovo spremenjeno obličje potrjujeta to, kar bodo učenci dojeli šele po veliki noči. Namreč, da je križ bil nujen. Dogodek na gori razkriva pravo identiteto Jezusa Kristusa. Kajti kogar poznaš, mu lažje slediš. Z gore Tabor sije žarek svetlobe, ki ima svoj izvor v Jezusovi notranjosti, in ta svetloba že osvetljuje cilj – Jezusovo slavo po vstajenju, zato da bi učenci lažje sprejeli obvezno pot križa in na njej ne obupali.
Druga postna nedelja nam s svojo Božjo Besedo v tem letu Svetega pisma želi spet obrniti pozornost na najpomembnejše, na to, da bi poslušali »samo Jezusa«. To je Očetovo naročilo in želja. Zato se danes iskreno vprašajmo: Koga poslušamo v sedanjem trenutku svojega življenja? Mnogo jih je, ki si želijo pridobiti našo pozornost. Preko reklam, sporočil, ponudb, razlag o svetu, človeku in zdravem ter osrečujočem načinu življenja, preko filmov in knjig … Mnogi nas vabijo, da jim sledimo. Za koga se bomo odločili? Komu bolj verjamemo? Razberimo v sebi, kam nas vleče?
Gospod nas vabi na svojo goro spremenjenja, ki se nam dogaja v naših trenutkih molitve, vabi nas, da se zazremo v njegovo obličje, da zremo in se v poglobljeni molitvi pustimo spreminjati. Ganljiv je apostol Pavel, ki Filipljanom piše, da »jokaje« opazuje tiste, ki »živijo kot sovražniki Kristusovega križa«, kajti, če bodo tako nadaljevali, bo njih konec »pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari« (Flp 3,18-19). Glejte, bratje in sestre, tudi letošnji postni čas nas ne želi strašiti, ampak nas vabi, da bi se dali osvetliti Kristusovi luči, da bi v obilju prebirali Božjo Besedo in se ji pustili osvojiti in da bi iz nje živeli. Kajti Jezus želi z božjo močjo »preobraziti naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (Flp 3,21), kakor ga je Luka opisal v odlomku o spremenjenju na gori.
Sprejmimo Očetovo vabilo in naročilo, da naj poslušamo samo Jezusa. In to v tem postnem času še posebej povsem konkretno. Ne iščimo odgovorov na naša vprašanja in rešitev v vsakdanjih situacijah, ne odločajmo se o pomembnih in manj pomembnih stvareh, ne da bi se prej pogovorili s Kristusom, ki je Božja Beseda, ne da bi prej njega poslušali. Amen!