SV. ROMAN

Natančni kraj in čas rojstva sv. Romana ni znan. Svetna izobrazba ga ni mikala, čeprav je imel priložnost zanjo, bolj mu je seglo v dušo vse, kar je slišal in bral o Bogu in o Odrešeniku. Z velikim veseljem je izvrševal dela usmiljenja. Odpovedal se je ženitvi in sklenil živeti samo za Boga in hoditi po poti popolnosti. Pogrešal pa je duhovnega vodnika. Ker v domačem kraju ni bilo menihov, je šel v Lyon in tam poiskal opata sv. Sabina. Ta je Romanu dal brati življenjepise velikih vzhodnih puščavnikov in knjigo različnih redovnih pravil. Roman je s trezno razumnostjo preudarjal, kaj bi mogel sam posnemati. Čez nekaj časa se je naselil v samoti. Uredil si je borno bivališče in začel novo življenje, ki ga je razdelil na molitev, branje in delo. Kraju je dal ime Condat in tam je živel v svojem miru in neskaljeni sreči. Kmalu je prišel za njim njegov brat Lupicin. Roman ga je sprejel in postal njegov duhovni voditelj. Po značaju sta bila brata zelo različna: Roman je bil blag in uvideven, Lupicin pa trd in zahteven. K njima so začeli prihajati vedno novi mladi ljudje in se jima hoteli pridružiti. Kmalu jih je bilo toliko, da so sezidali samostan, v katerem je postal Roman opat. Zaradi napetosti z bratom, je Roman dal sezidati še en samostan in v njem postavil za opata Lupicina. Oba samostana sta se med seboj lepo dopolnjevala. Kmalu je ustanovil tudi samostan za žene. Roman je odhajal še drugam in ustanavljal nove samostane. Ko je prišel v stik s škofom Hilarijem iz Arelata, ga je ta posvetil v duhovnika. Malo pred smrtjo je romal na grob mučenca sv. Mavricija blizu Ženeve. Kmalu po vrnitvi v Condat se je zaprl v svojo celico in je ni več zapuščal. Umrl je 28. februarja, najbrž leta 464.

Danes godujejo: Roman, Romana.