SV. MATILDA iz Hackeborna

Sv. Matilda se je rodila leta 1241 v plemiški družini Hackeborn na Saškem v Nemčiji. Ko je bila stara sedem let, je s svojo materjo šla obiskat starejšo sestro Gertrudo, ki je kot redovnica živela v samostanu Rodersdorf. Matildo je samostan tako prevzel, da je želela tam ostati za vselej. Ko vse prigovarjanje ni nič pomagalo, so se vdali tudi njeni starši. Tri leta zatem je njena sestra že postala opatinja samostana, iz katerega so se leta 1258 zaradi pomanjkanja vode preselili v Helfto. Matilda je tukaj živela vse do svoje smrti. Samostan v Helfti je postal najpomembnejši ženski samostan 13. stoletja. Predstojnica Getruda je od redovnic zahtevala, da so se veliko ukvarjale s sveto znanostjo ter preučevale Sveto pismo. Matilda se je tako dobro izobrazila in kmalu postala učiteljica v samostanski šoli. Bila je prva pevka na samostanskem koru, saj je imela čudovit glas. Večkrat jo je petje tako prevzelo, da se je zamaknila. O svojih zamaknjenjih ni govorila z nikomer do svojega petdesetega leta. Bila je skromna, ponižna, ljubezniva in vedra redovnica. Poleg pokore, ki si jo je sama nalagala, ji je Bog pošiljal razne vrste dušnega in telesnega trpljenja. V adventu 1290 jo je bolezen spet priklenila na posteljo, s katere čez nekaj let ni več vstala. Na spovednikovo pobudo je zaupala svoje skrivnosti, ki sta jih zapisale dve redovnici. Ta zapis ima naslov Knjiga posebnih milosti  in spada med najboljše verske spise srednjega veka. Umrla je 19. novembra 1299, njen god pa se že od nekdaj obhaja 26. februarja.

Sv. Matildo upodabljajo kot cistercijanko s knjigo ob sebi, na kateri sedi golob. Včasih jo upodabljajo kako slepi nuni vrača vid. K njej se v molitvi zatekajo slepi.

Danes godujejo: Matilda, Tilda, Ilda, Tilka, Tilčka.