Škofova pridiga

nedelja, 29.08.2021

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa na 22. navadno nedeljo, 29.8.2021, v soboški stolnici in na Radiu Ognjišče

Hinavščina nima dobrega konca

Dragi bratje in sestre v Kristusu.

Spomini na čase v našem zgodnjem otroštvu, ko so nas starši učili osnovnih molitev, ostajajo nepozabni. To so sveti spomini. Komaj smo imeli nekaj let življenja, pa smo že molili. Ko smo šli k verouku, smo že vedeli moliti. K verouku smo prišli tudi z znanjem molitve rožnega venca.

Kakšna je bila pravzaprav to molitev? Bila je družinska. Ko smo otroci doma molili, je bilo tako, kot bi videli Jezusa in Marijo ter naše angele varuhe. Kot je bilo pri nas doma v mnogih rečeh, tako je tudi v nebesih. Našim očetom in materam ni bilo lahko prigarati vsakdanji kruh, bilo pa je doma nadvse lepo. In zato je bilo lepo tudi po župnijskih cerkvah, ker je bilo po naših družinah lepo. Skoraj vsi smo zato radi prihajali v župnijsko cerkev.

Doma je bilo veliko blagodejnih besed in tudi v cerkvi jih je bilo. Takrat se nam je zdelo, da ni razlike med tem, kar smo govorili doma in kar sta župnik in kaplan govorila v cerkvi. Besede doma in besede v cerkvi so bile v soglasju in v sozvočju. In to nas je radostilo, v nas negovalo mir in voljo po življenju.

Mnogi otroci smo takrat občutili zavarovanost družine in župnije. Seveda tudi takratni svet ni bil brez greha, vendar smo otroci prav zaradi te zavarovanosti bili še obvarovani pred pokvarjenostjo tega sveta. Takrat so bile družine še tako močno opremljene z vero in duhovnim življenjem, da smo otroci lahko še normalno napredovali v osebnostnem zorenju.

Sedaj smo se zašli v nek drug svet, ki za Boga noče nič vedeti. Čisto nič. To je strašno. Celo narodi s krščansko zgodovino in kulturo so Boga povsem zradiral iz svoje zavesti. Z druge strani pa se nekrščanski del sveta dela boga – še zmeraj v kitajskem oziroma korejskem komunizmu ali pa si lasti Boga v islamskem ekstremizmu.

Očitno je moral biti Jezusov čas zelo podoben sedanjemu času. Jezusovi časi so bili nemirni. Niti v templju ni bilo miru. Takrat je zelo veliko Judov mislilo in ravnalo tako, kot da so oni lastniki Boga. In ker so bili lastniki Boga, so bili tudi lastniki Božje postave in človeških življenj. Takratno stanje med Judi je bilo podobno, kot je danes v kakšnem Afganistanu, Pakistanu ali Iranu. Tam vsi verujejo v Boga, vendar je tam Bog lastnina radikalno fanatičnih voditeljev in množic, ki ga zlorabljajo za strahovlado drug nad drugim in za nasilje drug proti drugemu.

Biti brez Boga ali pa biti lastnik Boga, da lahko poveličujem sebe in si podrejam druge, celo človeška življenja, - to človekovo srce napravi dobesedno gnilo.

Jezus nam je tudi danes povedal, da iz srca prihajajo nečistoče in ne obratno. Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka (prim. Mr 7, 1-8.14-15.21-23).

Vsak človek, ki je pri pameti, to dobro ve. To vedo Američani. To vedo Rusi. To vedo Kitajci in to vemo tudi Slovenci. To vedo celo talibani in vse sorte teroristi. To vedenje je Bog položil v srce vsakega človeka. Vendar pa je Jezus opozoril na nekaj: Kdor tega ne ve, je preprosto pokvarjenec, ker noče vedeti. Imeti srce, pa delati hudo v imenu Boga ali pa v imenu zgolj nekih svoboščin, je hinavščina in je zločin. In Jezus to obsodi. Tega ne dopušča.

Srce je po svoji naravi Božje prebivališče, vendar ko se skvari, se odloča za hudo, je oskrunjeno in gnilobno srce. Takšno srce je gojišče zla, ki ne pojenja, temveč se hitro širi med ljudmi.

Hinavščina pozna tudi lepe in prikupne besede, da zakrije svoje nečednosti. Hinavščina si nadeva lažni nasmeh, da skrije svoje zlobne namene. Hinavski farizeji so po svojih svetopisemskih šolah in po ulicah funkcionirali s hinavščino in Jezusu se je to upiralo. Zato je obsojal njihovo hinavščino.

Biti z Bogom zaradi hinavščine ali pa biti brez njega zaradi hinavščine: oboje je do skrajnosti sprevrženo in gnilo. Ne pomagajo ne hinavske molitve in pozivi na sveto vojno ali džihad v imenu Boga in ne pomagajo niti hinavski slavospevi svobodi in demokraciji brez Boga. Vse je samo hinavščina. Sadove te hinavščine občutimo v tragičnem somraku civilizacij.

Bog je že zdavnaj razglasil pravila igre in sicer po desetih Božjih zapovedih v stari zavezi, v novi pa po zapovedi ljubezni. Vsakdo ve, kaj mu je storiti. Ni nobenih izjem, privilegijev, stranskih prehodov, podkupovanj, izsiljevanj, prevar. Jezusovih blagri so jasni in njegovo opozorilo na poslednjo sodbo tudi.

Vsak si svojo sodbo in obsodbo piše sam, čisto sam. Bog nam še zmeraj daj preobilje zmožnosti, da svoja ravnanja spremenimo. Lahko se ves svet združi vse vojske proti Bogu, je zmaga Božja. Ne v vesolju in ne na zemlji ni moči in sile, ki bi Boga premagala.

Danes nas je Jezus dobesedno izzval na dvoboj: iskrena pravičnost  - proti neiskreni hinavščini. Kdor bo zmagal v iskreni pravičnosti, si bo pridobil mnogo sadov: usmiljenje, odpuščanje in pomilostitev za svoje grehe. Jezus je tukaj neizmerno širokosrčen. Vedno nas je pripravljen sprejeti med svoje prijatelje, ki se borijo za iskreno pravičnost. Zato smo zmeraj vredni najboljšega: Jezusove blagodejne bližine, njegovega spremljanja in pomoči.

Jezus usmili se nas in ostani z nami v boju za tvojo pravičnost med nami.

- amen