SV. FABIJAN in SV. SEBASTIJAN (BOŠTJAN)

mučenca

oba umrla ok. 250

Sv. Fabijan in sv. Sebastijan za časa svojih življenj nista bila povezana. Danes ju povezuje dan smrti ali prenosa v nov grob ter skupno čaščenje njunih relikvij.

FABIJAN je bil rojen Rimljan in je živel na deželi. Naneslo je, da se je nahajal v Rimu ravno takrat, ko je krščanska občina odločala, komu naj zaupa najvišjo službo v Cerkvi. Ko se je zboru pridružil Fabijan, je nenadoma priletel golob in se mu usedel na glavo. V tem dogodku so vsi videli znamenje, s katerim je Bog sam izbral, koga želi na papeškem stolu. Ker je Fabijan že sicer bil znan kot odličen kristjan in zaupanja vreden človek, ga je ves zbor z odobravanjem izvolil za novega papeža. Fabijan je bil papež v letih od 236 do 205 in je veljal za modrega voditelja Cerkve. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu in vsakemu diakonu dodelil svoj okoliš, v katerem je živel in delal. Načrtno je tudi preuredil krščanska grobišča v katakombah. V 14 letih Fabijanovega papeževanja je Cerkev živela v miru. Leta 249 pa je zavladal novi cesar Decij, ki ni bil naklonjen napredujočemu krščanstvu. Da bi ga zatrl, je 20. januarja 250. leta sam sodil papežu Fabijanu. Vprašal ga je: »Si ti rimski škof?« Fabijan je pritrdil: »Sem,« in cesar je odločil: »Si bil.« Sv. Fabijana so pokopali v papeški kripti Kalistovih katakomb.

Sv. Fabijana upodabljajo z golobom na glavi. Kot znamenje njegove mučeniške smrti pa ima vedno ob sebi tudi meč in palmovo vejo.

O življenju SV. SEBASTIJANA (ali po naše Boštjana) je malo zgodovinskih podatkov. Po zapisih sv. Ambrozija se je rodil v Milanu, mučeništvo pa je dosegel v Rimu, kjer bi naj ob Apijski cesti bil njegov grob nad katerim stoji cerkev. Na podlagi izkopavanj domnevajo, da je bil mučen po letu 250.

Življenje sv. Sebastjana nam je znano le iz legende, ki je bila zapisana po letu 400. Sebastijan je bil stotnik cesarske telesne straže v Rimu v času, ko je vladal cesar Maksimiljan. Legenda pripoveduje, da je »pod plaščem cesarske službe prikrival Kristusovega vojščaka, da bi osrčeval kristjane, ki so v trpljenju pešali«. Ko je Maksimiljan izvedel, da je Sebastijan kristjan, je afriškim strelcem ukazal, naj ga gosto obstrele s puščicami, a ne v glavo in srce, saj je hotel, da umre počasne smrti. Na pol mrtvega ga je v svojo hišo odnesla pobožna vdova Irena ter mu stregla, dokler ni okreval. Sebastjan se je nato vrnil pred cesarja, mu očital krivično trpinčenje kristjanov in cesar ga je dal pobiti s koli.

Sv. Sebastijana (Boštjana) upodabljajo privezanega na drevo ali na steber s puščicami v telesu.

Je priprošnjik zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni, ki zadenejo človeka kakor izstreljene puščice. Je zavetnik vojakov, lovcev, livarjev, kamnosekov, vrtnarjev.

Danes godujejo tisti, ki nosijo ime: Fabijan, Sebast(i)jan, Sebo, Boštjan.