Škofova pridiga na Plenumu Škofijske karitas

sobota, 10.03.2018

Pridiga škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sveti mašo ob Plenumu Škofijske Karitas Murska Sobota, v soboto, 10. marca 2018 v Veržeju

Spoštovani generalni vikar soboške škofije g. Lojze Kozar, škofov vikar za narodnostne skupnosti msgr. Franc Režonja, voditelj Pastoralne službe g. dr. Franc Zorec, ravnatelj škofijske Karitas g. Jože Hozjan, tajnik g. Jože Kociper, dekan ljutomerske dekanije g. Andrej Zrim. Spoštovani duhovniki, spoštovani predavatelj prof. dr. Jože Ramovš in člani naše škofijske ter župnijskih Karitas!

Človeška zvestoba je krhka in lomljiva. Nima garancije trajnosti. Posledica prelomljene zvestobe so katastrofalne: razbiti zakoni, uničene družine, narodi v vojni, različne oblike revščine in zatoni civilizacij. Čeprav živimo v dobi, ki skoraj več ne pozna zvestobe, nas kljub vsemu preseneča starodavni prerok Ozej. Tega preroka je Bog postavil za glasnika Božje zvestobe do Izraela, ki si ga je Bog izvolil za svoje ljudstvo, ki pa je postalo nezvesto ljudstvo. Izrael se je povsem izneveril Bogu. Namesto, da bi se držal Božjih poti, je zašel na grešne poti. Vendar pa Bog ne popušča. Nenehno se razodeva kot zvesti Bog. Tako kot oče sprašuje poredne in neubogljive otroke, kaj na počne z njimi in njihovo nezvestobo ? ali jih naj kaznuje ali jih naj pusti na miru, tudi Bog sprašuje Efraim in Juda, kaj naj počne z njima? Kazen ni dobra in popustljivost ni dobra. Oboje uničuje. Zato oče prične znova. Potrpežljivo, a odločno pristopi do otrok in nadaljuje proces vzgoje za zvestobo. V knjigi preroka Ozeja se Bog razodeva kot Oče, ki stalno bdi nad svojimi otroki, se ne predaja malodušju, zamerljivosti in zato ne popušča v svoji neskončni zvestobi (prim. Oz 6, 1-6). Božja zvestoba je znamenje, da nihče ni Bogu odveč. Bog se nikogar ne naveliča in nad nikomur ne obupuje.

Tisti človek, ki ga imamo mi radi, nam ni nikoli odveč. Tistemu, ki ima nas rad, tudi mi nismo odveč. Kdaj mi nekdo drugi ni odveč? Ko mi nekaj pomeni. Ko pa nima cene, mi postane odveč. Preprosto več ne obstaja. Vsa svetovna ekonomija in gospodarstvo stremita k temu, da bi se znebila odvečnih ljudi, kot se znebimo odvečnih smeti. Odvečni ljudje namreč nimajo cene, ker ne kupujejo in ne trošijo. Zato tudi ne obstajajo. Naenkrat so kot zavržene smeti, ki jih življenje odmetava v anonimnost, bedo in prikrito trpljenje.

Barakarska revščina in smetarski ljudje, ki jih udobno opazujemo iz kavčev, medtem ko gledamo poročila iz daljnih krajev, sta se nam že davno približali tudi v tistih ljudeh, ki sicer ne bi smeli biti revni, ker hodijo v službo in delajo. Toda kaj, ko ti pošteni in dobri garači v tržnem kapitalizmu veljajo samo za nesposobneže, ki se niso mogli znajti. So bili pač preveč pošteni in so šli samo v službo, da bi delali.

Ti obsojenci na nesposobnost in neuspešnost se ne vedo ali pa nočejo iti delničarstva. Ne vedo ali pa nočejo vedeti, kaj so to računalniške valute, tržni indeksi in druge izmišljotine novodobnega kapitalizma, ki vedno znova išče novotarije za to, da bi nenehno napredoval do neslutenih zmožnosti izkoriščanja ljudi. Revežev, ki se ne vedo iti tako zakompliciranega in hkrati tako pokvarjenega življenja bo med nami vedno več. Mogoče smo že tudi mi med njimi, pa niti ne vemo, da smo. Medtem, ko smo mirno in sproščeno tukaj na Plenumu Karitas soboške škofije, se lahko po svetu dogajajo tiste reči, ki jim pravimo grda politika ? in ta nam lahko v hipu uniči dom, okolje ter mir spremeni v vojno.

Hinavščina nadčloveka, ki obvladuje šibke, se je drznila zavleči celo v tempelj. Farizej in cestninar ? evangeljska pripoved, ki jo slišimo vsako leto ob Plenumu naše škofijske Karitas. Farizej ima vse prav. On ve, kako se obvladuje življenje. Upa si mešetariti celo z Bogom. Sicer najbrž tako ne misli, vendar pa tako ravna. Farizej je poln samega sebe in svoje pravičnosti. V sebi je popolnoma zakrknil zmožnost, da bi opazil drugega, ki je tudi prišel v tempelj, da bi molil. Ta drugi je bil grešnik, ki pa je vedel, da je grešnik. Svojo grešnost je občutil kot breme, ki ga je z muko vlekel skozi življenje. Cestninar zato prosi Boga, naj se ga usmili. Farizej Boga ni nič prosil. V tempelj je prišel, da se je hvalil, da ni tako kot so tisti, ki zaradi greha ne smejo obstajati. Za farizeja so takšni odveč. Farizej je tip tiste sorte ljudi, ki so ljudomrzniki, saj take kot so cestninar, dojemajo kot ?virus, ki se ga družba mora otresti? (prim. Lk 18, 9-14).

Že pred leti je papež Frančišek opozoril na kruto kulturo odmetavanja tistih ljudi, ki se ne zdijo koristni. Slovenski škofje smo še vedno pod močnim vtisom našega obiska Ad limina, ko smo se prejšnji teden srečali tudi s papežem Frančiškom. Papež nas je že takoj na začetku pogovora z nami opozoril, da si ne predstavlja vzgoje mladih brez dedkov in babic ali pradedkov in prababic. Mnogi med njimi so še nosilci krščanskih in moralnih vrednot, ki jih lahko posredujejo otrokom in mladim. Teh vrednot nima danes že večina staršev. Upad vernosti tudi med Slovenci hkrati pomeni upad krstov, cerkvenih porok in duhovnih poklicev, ki pa so pokazatelj v kakšni duhovni kondiciji je narod.

Slovenci smo se zapletli v hudi greh nehvaležnosti. Skoraj popolnoma smo pozabili, kakšne velike dobrine nam je dal Bog. Dal nam je lepo deželo. Dal nam je dobre prednike, ki so na vzgajali v katoliški veri in ljubezni do Cerkve. Dal nam je dobre družine, v katerih so živeli pošteni očetje in mame, dedki in babice, strici in tete in velik drobižek otrok. Vse to danes za Slovenijo niso več vrednote. Slovenija se je dala prevarati od grdot. Lepo je tisto, kar je grdo. Dobro je tisto, kar je nagnusno. Resnično je tisto, kar je lažno. Od teh grdot je nagnita slovenska kultura, estetika in celo etika.

Kdaj se je pričel med nami kotiti ta greh nehvaležnosti, ki se med nami pojavlja kot skrotovičena grdost? Takrat, ko so rekli, da je Bog dober samo za otroke, dedke in babice. Vsi drugi, ki niso otroci in niso dedki in babice, so tako zelo pomembni, da z Bogom nimajo nič za opraviti. Takšni pomembneži so izgubili lepoto hvaležnosti. Nenehno se gledajo v ogledalo, se šminkajo, se odevajo v visoko kotirane cunje, se postavljajo na odre in pred kamere, drug drugega hvalijo, nagrajujejo, potujejo, služijo ? za otroke, dedke in babice se ne menijo. Morali bi biti možje in žene drug drugemu, pa so samo prijatelji in prijateljice ali partnerji in partnerice. Morali bi biti očetje in matere, pa otrok nimajo, ker jih nočejo imeti. Morali bi biti hvaležni in spoštljivi sinovi in hčere svojim staršem, pa za njih ne skrbijo ali pa kvečjemu plačujejo njihovo oskrbo.

Ali je še mogoče živeti na polno, hvaležno in veselo? Življenje v katerikoli fazi je že, nikakor ne more ostati nočna mora. Življenje je vedno novo in sveže, tudi če ga živi stari človek. Danes bomo z zanimanjem prisluhnili modrosti našega prijatelja prof. dr. Jožeta Ramovša, ko nam bo govoril o skrbi za ostarele in umirajoče.

Zahvaljujem se škofijski in župnijskim Karitas, da skupaj s predsednikom Jožetom Hozjanom in tajnikom Jožetom Kociprom ter z župniki po naših župnijah spletate mrežo Skupin za starejše. Glede na spoznanje papeža Frančiška, da otrok in mladih ne moremo versko vzgajati brez dedkov in babic, mogoče prihaja čas, da bi v to mrežo Skupin za starejše počasi vključevali tudi mlade in celo otroke.

Tako kot so včasih stari in mladi skupaj ?lujpali tikvino seme in kukorco, ter čejsali perje,? bi bilo zanimivo kdaj pa kdaj v Skupine za starejše pripeljati kakšnega otroka ali kakšnega mladinca. Prenos vere na mlajše je mogoč samo zaradi izkušnje. Otroci in mladi se znajo veseliti bližine starejših, samo zraven morajo biti. Otroci in mladi radi slišijo pripovedovanja dedkov in babic, samo povabiti jih moramo. Otroci in mladi radi občudujejo vero dedkov in babic, samo to vero morajo doživeti. Otroci in mladi, dedki in babice ? vsi skupaj, tudi to je milost. Njihova zgodba se ne konča. Nadaljuje se lahko pri oddaljenih starših, ki bodo s to zgodbo izzvani za bolj polno, bolj hvaležno in tudi bolj lepo življenje. Kadar pa je življenje bolj lepo, je tudi bolj Božje. To pa je milost.

Naj nam bo za vse dan naše Karitas milostni dan. Če Bog ni obupal nad Ozejem in ni obupal nad spokorjenim grešnikom v templju, tudi danes ne obupuje nad nikomer. V naši Karitas delamo z veliko ljubeznijo tudi za to vero in za to upanje.

Bog naj nam bo milostljiv in naj razjasni svoj obraz nad nami, da bomo v njem vedno znali videti vse ljudi kot naše brate in sestre v Kristusu. Na poti vere do upanja naj z nami hodi Mati Marija.

- amen

msgr. dr. Peter Štumpf, sdb

soboški škof