Turnišče - Molitveni dan - pridiga

sobota, 14.09.2013

Maša na dan molitve za duhovne poklice, 14.9.2013 ? Turnišče

Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, bratje bogoslovci, ministranti, dragi bratje in sestre!

Molitveni dan za duhovne poklice je vedno tudi zahvala Bogu za naše duhovnike, redovnice in redovnike, ki vztrajajo na poti poklica, in se žrtvujejo za rast Božjega kraljestva med nami. Dobili smo novomašnika Borisa Kučka iz turniške župnije; in je sedaj kaplan v Beltincih. Dva duhovnika, gospod Anton Fakin ter gospod Rudi Ficko, sta dopolnila svojo službo in odšla k Bogu v upanju na obljubljeno plačilo večne blaženosti v družbi vseh svetih. Dobili smo tri nove bogoslovce: Teodorja Žalika iz Turnišča in Davida Štrakla iz veržejske župnije, ki se pridružuje sobratom salezijancem na Rakovniku ter Andreja Lažeta iz župnije Prihova, ki je končal peti letnik bogoslovja in je iz mariborske nadškofije prišel v soboško škofijo. Sedaj opravlja eno leto pastoralno prakso v soboški stolni župniji kot katehet, dela pa tudi v vrtcu Lavra ter v Domu Janka Škrabana v Beltincih. V nedeljo, 27. oktobra ob 15. uri pa bo na Cankovi v diakona posvečen tamkajšnji domačin Zoran Car, ki je sedaj na diakonski praksi v ljutomerski župniji.

Bog kliče, odpokliče, pa tudi dopušča svobodo poklicanega, da se odloča drugače in gre svojo pot. Drama duhovnega poklica pomeni milost Božje naklonjenosti, ki pa pričakuje osebni odgovor poklicanega. Koga Bog pokliče v duhovni poklic, se mora najprej zavedati, da ne bo gospod ali gospa, ampak služabnik. Apostol Pavel Filipljane opominja, da si je Jezus privzel podobo služabnika in postal podoben ljudem s tem, da je bil pokoren do smrti, smrti na križu. V pokorščini križa je torej Jezusova slava, pred katero pripogibamo svoja kolena (prim. Flp 2, 6-9). Pripogniti se pred Jezusom ne pomeni en sam poklek v cerkvi. Pripogniti se pred Jezusom, pomeni biti kakor on, ki se je ponižal in služil. To držo močno poudarja tudi papež Frančišek.

Kaj je storil papež na veliki četrtek zvečer? Ni imel svete maše v cerkvi svetega Petra, temveč je šel v zapor k mladim, tam maševal in jim  umil noge. Papeško štolo si je spremenil v diakonsko štolo.
S to gesto papež Cerkev zavezuje, da si nadeva diakonsko štolo in se tako še bolj približuje revnim, preprostim, zapostavljenim in seveda tudi mladim, ki se bojijo prihodnosti, ker nimajo upanja. Upanja pa nimajo, ker jim ga nihče ne da.

Življenje postaja zelo zakomplicirano, ljudje postavljajo veliko več zahtev pred duhovnika kot nekdaj. Mojzesa je Bog postavil za voditelja Izraelcev. Nenehno je bil na preizkušnji. Ljudje so bili na poti po puščavi do obljubljene dežele nepotrpežljivi in so govorili proti Bogu in Mojzesu. Naveličali so se mane iz nebes in prepeličjega mesa. Doletela jih je kazen. Kače so pikale ljudi in so umirali. Šele pogled na bronasto kačo, ki jo je Mojzes po Božjem naročilu obesil na drog sredi tabora, jih je rešil pred smrtjo (prim. 4 Mz 21, 4-9). Mojzes je težko ohranil mirne živce ob takih ljudeh. Spoznal je, da sam ne more narediti čisto nič. Lahko se je zanesel samo na Boga, ki je bil njegova moč.

Danes je Cerkev primorana v toliko opravil, da lahko hitro pozabi na Božjo prisotnost in pomoč. In potem se zgodijo napake, celo hude napake, ki se včasih zdijo, da so nepopravljive. Ko verniki škofa in duhovnike vidite kot nepopolne in obložene z napakami, se odločite lahko za dvoje: ali za opravljanje in obrekovanje ali pa za usmiljenje in potrpežljivost. Bog je bil z Mojzesom in Izraelci zelo potrpežljiv in usmiljen. Čeprav so nenehno prelamljali obljubo zvestobe Bogu, jih ni zapustil. Ni se umaknil v užaljenost in bolečino. Vztrajal je v svoji nenehni navzočnosti med njimi.

V letošnjem letu je precej duhovnikov zapustilo duhovniško službo. Mnoge je ta korak užalostil in pohujšal. Čemu še moliti za nove duhovne poklice, ko pa je toliko izstopov in nezvestobe? Vsi si želimo svetih in dobrih duhovnih poklicev. Vendar je vsak človek skrivnost in samo Bog ve, kaj nosi v srcu, kašna hrepenenja goji in kam nagiba svoja čustva. Moramo vedeti, da se hudi duh zelo bori proti temu, da bi Cerkev imela dobre duhovne poklice. Ne izbira sredstev, ko postavlja skušnjave in pasti. S svojim bojem hudi duh hoče izničiti ali pa vsaj omejiti oznanjevanje evangelija.

Hoče, da bilo čim manj dobrih oskrbnikov svetih skrivnosti.  Manj duhovnih poklicev pomeni večjo izpostavljenost nekega naroda duhovnim in moralnim ranam. Duhovni in tudi duševni imunski sistem ljudi je zelo oslabljen. Zaradi slabe podobe duhovnika v javnosti, ki jo mediji namerno še dodatno kazijo, ljudje vse manj pridejo v cerkev ali v župnišče po duhovno pomoč in tolažbo. Zato pa v svojih težavah mnogi iščejo pomoč samo še pri psihologu, pri psihiatru, v zdravilih ali pa v vseh mogočih oblikah zasvojenosti; medtem, ko bi morali  preprosto iti k spovedi, bolniškemu maziljenju in prejeti sveto obhajilo, da bi se duhovno okrepili. Psihiater ali psiholog ne moreta zdraviti ran, ki jih v ljudeh povzroča greh. Te rane lahko celi samo Jezus, vendar tega noče delati brez duhovnika.

Duhovnik je v moči posvečenja usposobljen, da posreduje Jezusovo pomoč in je tudi garant, da ne prihaja do šarlatanstva, zlorab in zavajanj. Tam, kjer pa je v res potrebna medicinska pomoč, mora duhovnik napotiti človeka k zdravniku. Če duhovnik ni usposobljen v medicini, ne sme posegati na področje psihoterapije, ker lahko dela nepopravljivo škodo. Med nami se pojavljajo tudi taki zdravilci, ki se celo v Jezusovem imenu proglašajo za duhovne in duševne terapevte, vendar za to nimajo poslanstva od Cerkve. Jezus je zdravnik naših duš samo znotraj Cerkve. V ta namen je Cerkvi zaupal zakramente. V občestvu Cerkve uslišuje naše molitve in prošnje. Cerkvi je zaupal Božjo besedo, ki je živa in učinkovita pomoč za zveličavno smer našega življenja. Treba je torej biti sila previden in moder, komu zaupam svoje duhovno in duševno življenje.  Ne gre samo za zdravje, gre predvsem za zveličanje duš.

Seveda imamo škofje in duhovniki veliko dolžnost pred Bogom, da vsak dan pri molitvi brevirja in jutranji meditaciji znova premislimo o sebi: Kdo smo, kdo nas pošilja, zakaj nas pošilja in kaj hočemo povedati ljudem. Vedno delujemo v Jezusovem imenu in zato odgovarjamo za svoje besede in ravnanja njemu. Urejeno duhovno življenje duhovnikom posreduje potrebne Božje darove v njegovo zveličavno korist in v korist ljudi.


Jezus je bil povzdignjen na križ, da bi vsakdo, ki vanj veruje, imel večno življenje (prim. Jn 3, 14-15). Če želimo, da bi bila naša molitev za duhovne poklice uslišana, se križu ne moremo ogibati. Jezusova Mati Marija je postala naši Mati pod križem. Marija se križa ni oklenila šele na Kalvariji. Križ je sprejela že ob angelovem oznanjenju in ga v bolečini duše nosila za Jezusom vse do njegove smrti. Tako je naša soodrešiteljica.

Kdor svojo molitev krasi s trpljenjem ali s pogostimi preizkušnjami, stopa z Marijo pod Jezusov križ.

In kako ne bi mogel biti pod Jezusovim križem uslišan za to, kar prosi? Ne prosi sam. Z njim Jezusa prosi Mati Marija tudi, naj pošlje dobrih delavcev na veliko žetev vseh narodov.

Hvala, dragi bratje in sestre za molitev! Hvala tudi za vaše podarjeno trpljenje!  Plemenito poslanstvo, ki ga vršite v Cerkvi, opogumlja vse nas. Bog vas je vesel in tudi zato je usmiljen do vsega sveta. Zato lahko upamo, da bo še vedno klical mnoge mlade v duhovni poklic in jim pomagal, da ga bodo radostno sprejeli in zaživeli.

+ dr. Peter Štumpf

murskosoboški škof