Murska Sobota - mašniško posvečenje

sobota, 29.06.2013

Škof dr. Peter Štumpf je na praznik apostolov Petra in Pavla, v soboto, 29. junija, v soboški stolnici v duhovnika posvetil g. Borisa Kučka iz župnije Turnišče.

V uvodu je stolni župnik Goran Kuhar pozdravil škofa dr. Petra Štumpfa in ostale prisotne. Generalni vikar msgr. Franc Režonja je predstavil diakona Borisa Kučka, ki se je nato predstavil škofu.

V pridigi je škof spregovoril o službi in služenju: "Diakon Boris! Z duhovniškim posvečenjem te Gospod Jezus usposablja za svojega poslanca in te osvobaja strahu. Z apostolom Pavlom boš začutil, da ti s polaganjem škofovih rok, posvetilno molitvijo in z maziljenjem dlani s sveto krizmo, Gospod pomaga in daje moč, da bi se po tebi oznanjevanje evangelija nadaljevalo. Gospod te bo otel vsakega hudega naklepa in na koncu življenja te bo rešil v nebeško kraljestvo (prim. 2 Tim 4,17?18)."

Po pridigi je sledil obred posvetitve s polaganjem rok, ko je najprej škof dr. Peter Štumpf položil roke na diakona in nato še vsi navzoči duhovniki. Škof mu je nato še mazilil roke s sveto krizmo in mu simbolično izročil pateno s kruhom in kelih z vinom kot znamenje, da lahko opravlja sveto evharistijo.
Po opravljenem obredu posvetitve je novomašnik vsem navzočim podelil novomašni blagoslov in se pridružil škofu pri sveti daritvi.
Ob koncu slovesnosti je škof dr. Peter Štumpf prebral dekret, s katerim je razglasil, da bo novomašnik služboval kot kaplan v Beltincih.

Pred blagoslovom se je vsem zahvalil še novomašnik, ki je med drugim povedal, da gre največja zahvala Bogu Očetu.

PRIDIGA

FOTOGRAFIJE

Predstavitev novomašnika, kot se je sam predstavil (natisnjeno v 80. številki škofijskega glasila Poti k Bogu)

Od birme do mašniškega posvečenja

Svoje otroštvo sem preživel skupaj s starši in dvema starejšima sestrama ter starimi starši v Nedelici. Starši in sestri so mi izbrali ime po svetniškem bolgarskem knezu Borisu.
V času, ko sem se z vrstniki pripravljal na prejem zakramenta sv. birme, smo skupaj obiskovali devetdnevnico, pri kateri so dekanijski duhovniki pripravili nagovore. Poudarjali so, da s prejemom zakramenta sv. birme postanemo odgovorni kristjani s svojim poslanstvom. Takrat sem se tudi sam zamislil, kaj to pomeni zame. Sam sem se namreč že pred intenzivno pripravo na prejem zakramenta sv. birme odločil, da bom redno obiskoval nedeljsko mašo prostovoljno, ne da bi me k temu kdo silil. V tem času sem začel opravljati ministrantsko službo in se resno spraševal, kako bom služil Cerkvi kot odrasel kristjan, okrepljen z darovi Svetega Duha. Bolj ko sem v sebi razmišljal, bolj je v meni zorel samo en sam jasen odgovor: Postal bom duhovnik. In na ta odgovor je Jezus skrbno dajal še svojega: Pusti vse, kar imaš in hodi za menoj.
Za Jezusom sem šel najprej v Slomškovo dijaško semenišče v Maribor. Seveda pot ni bila lahka, težilo me je domotožje in strah pred novimi izzivi srednje šole, saj se z uspehom v osnovni šoli ne morem ravno pohvaliti. Toda Gospod, ki me je poklical, je dal, da sem to oviro tudi premagal. Na koncu je le prišel čas odločitve in preizkušenj. Predal sem se tistim lahkim in enostavnim odločitvam, po katerih ne bi smel nihče posegati, zato sem odšel daleč vstran od tega, kar bi naj bilo življenje odraslega kristjana. Toda s tem je nastala v meni velika praznina, ki je glasno govorila, da je potrebno v življenju izpolniti le Božjo voljo. Zato sem po nekaj letih vnovičnega iskanja svojega poklica z veseljem leta 2006 vstopil v mariborsko bogoslovje.
Ko sem vstopil v bogoslovje, sem svojo pot zaupal Materi Mariji in ponovil besede, ki jih je izrekla Ona ob angelovem oznanjenju: zgodi se. Ravno zaradi tega sem si za novomašno geslo izbral Marijine besede: Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.
Prihajam iz turniške župnije. Tukaj sem se od mnogih romarjev in iz zgodovine naučil, da je Marija proseča vsemogočnost, to sem tudi sam izkusil večkrat na tem milostnem romarskem kraju.
Ob vstopu v bogoslovje smo bogoslovci prvega letnika obiskali sestre klarise v Nazarjah. Takrat sem se z sestrami srečal prvič. Odločitev sester, da pridejo v našo škofijo in da bodo samostan ustanovile v moji rojstni župniji, je bila zame neverjetna, skoraj nemogoča. Spomnil sem se romanja v Fatimo, ko sem v tihi molitvi prosil, da bi tudi v Turnišču zaživel kakšen samostan tako kot v Fatimi. To tiho molitev sem ob novici o prihodu sester klaris poglobil. Tako smo molili eden za drugega, jaz za sestre, sestre pa zame, da bi se dobro pripravil na duhovništvo.
Vsak duhovni poklic je izmoljen, tudi moj, to vem, ker mi je veliko vernikov zaupalo, da molijo zame en, dva, tri ali več rožnih vencev na dan. Brez te molitve bi bil dejansko večkrat nemočen.
Letos se bomo verniki soboške škofije na praznik Marijinega Vnebovzetja v Turnišču posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Vsem vernim želim, da bi se na to posvetitev dobro pripravili, saj biti posvečen Jezusu in Mariji je več kakor imeti vsa bogastva tega sveta.