Lurška Mati Božja in svetovni dan bolnikov

Dragi bratje in sestre!

Že 25 let obhajamo svetovni dan bolnikov. Središče srečanja človeškega trpljenja in tolažbe ter pomoči iz nebes je gotovo vsaka sveta maša. Kristus na križu ni nehal trpeti pred dva tisoč leti, ampak še vedno trpi v vsakem bolniku. Trpljenje je skrivnost, ki ji nikdar ne bomo mogli priti do dna. Slišali smo v berilu iz Prve Mojzesove knjige, da je kača, ki je zunanja podoba hudega duha, prinesla v človeški rod trpljenje. Adam in Eva nista verjela Bogu, da naj odgovorno ohranjata v sebi Božje življenje, ki mu pravimo tudi posvečujoča milost. Raje sta verjela hudemu duhu, ki jima je dal lažno obljubo, da bosta kakor Bog. Tako sta Adam in Eva nase in na vse rodove ljudi spravila prekletstvo greha, ki poraja trpljenje in smrt (prim 1 Mz 3, 9-24). Čeprav se je hudobija hudega duha že v raju razodela kot trdovratna nadloga za človeštvo, Bog človeštva ni zapustil. Pravkar slišani odlomek iz raja lahko imenujemo praevangelij, saj Bog obljubi Odrešenika, ki bo prišel po ženi in ta bo premagal hudega duha in greh.

Od takrat trpijo dobri ljudje in trpijo slabi ljudje. Odrešenik, ki je prišel, pa je nase vzel trpljenje obojih. Kristusovo trpljenje dobre ljudi napravi za pričevalce upanja, ki nikdar ne ugasne. Ob dobrih ljudeh, ki trpijo, lahko spoznavamo, da se je v njih in v ljudeh okoli njih pomnožila milost. Kaj to pomeni? Iz vsakdanjega življenja spoznavamo strahotne posledice greha. Trdota človeškega srca zaradi greha lahko zelo dolgotrajno kljubuje vsemu, kar je Božjega in dobrega. Ne pomagajo dobri vzgledi niti prepričevanja. Srce ostane zakrknjeno. Ko pa vstopi trpljenje, pa nastopi odločilna ura: Ali trpljenje napravi bolnika Kristusu podobnega ali pa ga dokončno zakrkne v njegovi hudobiji.

V čem je bolnikova podobnost Kristusu? V tem, da bolnik v trpljenju postane usmiljen najprej do sebe in potem do drugih, ki so ob njem. Kristus je na križu molil za vse, ki so mu povzročili strahotno trpljenje. Kristus na križu ni grozil, ampak je bil usmiljen. Kristus je do vseh ljudi tako usmiljen, da še sedaj hoče trpeti za vse ljudi.

Pri vsaki maši Kristus razlomi svoje Telo in razlije svojo Kri na naše trpljenje. V nas se tako potopi Kristusovo trpljenje, ki postane naše trpljenje in naše trpljenje postane Kristusovo trpljenje. Kdor dopusti Kristusu, da vstopi v njegovo trpljenje, postane podoben Kristusu. Spremembe so vidne v zaupljivi veri bolnika, v pogumnem pogledu na prihodnost, ki se ne boji smrti, ampak upa na dopolnitev trpljenja v Božjem naročju v nebesih, kjer ni več ne joka in ne solza, kjer ni več ne trpljenja in ne smrti, kjer je blaženo zrenje Boga. Takšno trpljenje ima velik učinek na okolico. Milost se iz bolnika razliva tudi na vse druge, ki k bolniku prihajamo. Ob bolniku postajamo bolj usmiljeni, bolj spravljivi, bolj hvaležni Bogu za vsak dan bolnikovega pa tudi našega življenja.

Imel sem to milost, da sem lahko bil skupaj z mojo mamo in očetom v Lurdu. Sedeli smo pred votlino Marijinega prikazanja in molili rožni venec. Zdravi in bolni so prihajali na kraj, kjer se je noga Božje Matere Marije dotaknila zemlje. Neprestano me je obdajala misel: ?Tukaj so se nebesa na viden način dotaknila zemlje?. Pred Marijinim prikazanjem preprosti pastirici Bernardki se je ta votlina imenovala ?prašičja votlina?. Na tem kraju so se namreč skrivaj zbirali prešuštniki in drugi nečistniki. To je torej bil kraj greha. Bog pa je izbral prav ta kraj greha za kraj razodevanja Božje Matere preprosti pastirici Bernardki. Od takrat je to kraj spreobrnjenja in upanja za vse ljudi. Vidimo, da se močni in mogočni tega sveta zelo slabo upirajo grehu. To zmorejo samo tisti, ki spoznavajo svojo majhnost in krhkost pred Bogom. Boj proti grehu ni v orožju in nasilju. Boj proti grehu je v takšnem osebnem spreobrnjenju, da sprejmem svojo majhnost in nemoč kot pomoč drugim.

Papež Frančišek v letošnji poslanici bolnikom zapiše: ?Bernardka je po obiskovanju votline v moči molitve svojo krhkost spremenila v pomoč drugim. V moči ljubezni je bogatila svoje bližnje in predvsem darovala življenje za odrešenje človeštva. Lepa Gospa jo je prosila, naj moli za grešnike, kar nas opominja na dejstvo, da si bolniki in vsi trpeči ne želijo le zdravja, ampak tudi živahnega krščanskega življenja, gredo celo tako daleč, da postanejo pristni Kristusovi misijonarski učenci.

Marija je Bernardko poklicala k služenju bolnikom jo pozvala, naj postane sestra usmiljenka. To poslanstvo je opravljala tako vzorno, da je postala zgled vsem zdravstvenim delavcem.?

Zdravi in bolni smo vedno potrebni solidarnosti drug drugega. Zdravi bolnim lahko prinašajo tolažbo in jim po svojih močeh lajšajo bolečine. Bolni pa zdravim odkrivajo Kristusovo solidarnost, ki je izraz usmiljene Božje vsemogočnosti, ki se razodeva v našem življenju ? predvsem kadar je slabotno, ranjeno, ponižano, izključeno in trpeče ? in vanj vnaša moč upanja, ki nas ponovno dviguje in podpira, pravi papež Frančišek.

Skupaj z drugimi bolniki se že ves mesec v tej bolnišnici zdravi tudi naš gospod Ivan Krajnc, črenšovski župnik. V njem se je nenadoma razodela huda bolezen. Srečanja z njim ob bolniški postelji so prave duhovne vaje. Danes se nam ni mogel pridružiti pri tej sveti maši, vendar je med nami duhovno s svojim trpljenjem. Za to priložnost me je prosil, naj vam sporočim njegove misli zahvale.

Takole piše gospod Ivan: ?Spoštovani g. škof dr. Peter Štumpf, g. direktor bolnišnice dr. Bojan Korošec, glavna dipl. sestra Metka Lipič Baligač ter vsi zaposleni v naši bolnišnici Murska Sobota.

Papež Frančišek nas vse v letošnji poslanici za Svetovni dan bolnikov prosi, da se mu pridružimo v molitvi k Mariji. Naj se njeno materinsko posredništvo dviguje in spremlja našo vero, da nam bo njen Sin Jezus Kristus naklanjal upanje na poti ozdravitve in zdravja, čut za bratstvo in odgovornost, zavezanost k celostnemu razvoju človeštva in radostno hvaležnost ob čudenju nad Božjo zvestobo in njegovim usmiljenjem.

Preden boste sedaj nekateri prejeli zdravilni zakrament Božje tolažbe, pomoči in usmiljenja, molimo k Materi Mariji molitev papeža Frančiška:

+ msgr. dr. Peter Štumpf

soboški škof