Od nas so odšli k dobremu Bogu

nedelja, 22.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Jezus Kristus,  Kralj vesoljstva – 22.11.2020 – soboška stolnica

Uvod v sveto mašo:

Od nas so odšli k dobremu Bogu naš Patriarh, gospod škof msgr. Jožef Smej.

Praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, nam sporoča, da smo povsem Kristusovi. Bog Stvarnik je vse ustvaril z Besedo, ki je v Kristusu meso postala in med nami prebivala. Stvarstvo ima svoj začetek in konec v Kristusu. Stvarstvo pomeni Kristusovo slavo. Vse torej obstaja zaradi Kristusa in v Kristusu. Apostol Pavel je v prvem pismu Korinčanom izpovedal svojo veroizpoved v moč vstalega Kristusa, ko pravi: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej Kristus, potem ob njegovem prihodu tisti, ki so Kristusovi.«

Tako so v veri v teh Pavlovih besed na predvečer praznika Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, odšli k dobremu Bogu po plačilo, naš Patriarh, škof msgr. dr. Jožef Smej, velikan slovenske Okrogline ali Prekmurja, od Mikloša Küzmiča poslednji v vrsti velikih varuhov naših dednih časti.

Gospod škof  Jožef so bili veliki ljubitelj Cerkve na Slovenskem, Prekmurja, predvsem pa ponižni Gospodov služabnik. Bogu smo hvaležni, da smo imeli čast biti sodobniki gospoda škofa Jožefa in od njih prejemati žlahtne darove vere ter slovenstva. Naj si v nebesih v družbi Matere Marije, njihovega krstnega zavetnika sv. Jožefa, naših svetniških mož in žena ter vse nebeščanov spočijejo od svojega truda. Gospoda škofa Jožefa priporočam v molitev in spomin pri oltarju.

Pridiga:

Srečaval sem jih na stopnicah mariborskega nadškofijskega ordinariata. Počasni, odločni koraki odmevajo po stavbi, oni pa upognjeni v mislih. Šele moj pozdrav je zaustavil njihov vzpon do sobe, ki so jo delili s knjigami. Površnež in nepismen bi sodil o potrebi pospravljanja. Mnogi pa si nismo upali vzeti v roke knjig, ki si ponosno čakale v omari, na mizi, kavču, po tleh, da se jih rahlo dotakne apostolska roka škofa Jožefa, odpre stran in že je izletelo iz njih sporočilo, iskro kot strela, jasno kot kristal in sveže kot rosa. Ob zapiranju knjige je globok in miren glas škofa Jožefa Smeja izzvenel v 'amen' povedanemu.

Prijazen pogled in nagajiv nasmeh sta me spraševala: »Si razumel vse to?« Jaz pa sem tiho in sramežljivo izjecljal: »Komaj kaj, latinsko slabo razumem, grško pa nič.« Vsi, ki bi hoteli po svoji pameti premetavati te knjige v red mirovanja, bi nanje spustili prah spomina in pozabe. Tako pa te knjige živijo, se sprehajajo, nagovarjajo in poučujejo. Ob imenovanju za mariborskega pomožnega škofa so me prekmurski sobratje salezijanci opomnili: »Izkoristi čas bivanja s škofom Jožefom. Sprašuj jih o zgodovini Slovenske okrogline ali Prekmurja, napajaj se ob njihovih besedah, naslajaj ob njihovi modrosti. Oni so poslednji v vrsti prekmurskih velikanov: Mikloša Küzmiča, Franca Ivanocyja, Jožefa Klekla st.« Za njimi ni več nobenega.« Ko sem prišel v Maribor, sem škofa Jožefa takoj prosil za branje njihovega romana Po sledeh zlatega peresa. Hotel sem začeti izpolnjevati naročilo sobratov. Ob branju so namesto glavnega junaka soboškega dekana Mikloša Küzmiča v mojo fantazijo vstopali škof Jožef. Dekansko suknjo so zamenjali s škofovskim talarjem na skromnem obličju.

Pri tem pa niso pozabili na mariborske berače, ki so jim skozi škofijsko okno dajali svoje čevlje, v njih tudi denar, da ne bi kdo od drugih bivajočih na škofiji tega videl in kaj o tem vedel. Sijoče oči in visoko čelo, močne obrvi, šegav nasmeh so krasili obraz Patriarha med slovenskim škofi.  Besede, knjige, misli in molitve so spletale njihov venec ljubezni do Slovenske okrogline.

Škof Jožef so rajši uporabljali pero kot pa računalnik. Najbrž zato, ker v računalniku niso mogli najti »zlatega peresa«, ki bi lahko zarisalo žlahtno sled besede na mesenih straneh človeškega srca. »Lepou gučiš prekmurski«, so me enkrat spomnili in potarnali, da pa so oni že nekoliko pozabili na svoj jezik, saj so že vrsto let živeli v Mariboru. »Navčeno je to«, sem priznal. Nisem lagal. Zaradi doktorske disertacije sem se nekaj let kar potapljal v Kleklovem Marijinem listu, Novinah in v Kalendarju Srca Jezušovoga. Škof Jožef so prebrali disertacijo in me vprašali, zakaj sem jo pisal. »Zato, da bi spoznal veličino Jožefa Klekla st. in kako sem jaz še zelo daleč od njega v vsem, predvsem v svetosti«, sem skoraj bleknil. »Potem je dobro, da jo pišeš«, so zamišljeno pripomnili in sklonili glavo. Tiho in skoraj žalostno so zavzdihnil: »Bog moj.« Kot da bi si ob Kleklu tudi oni takoj izprašali vest. Že so hoteli iti nazaj v sobo med svoje knjige, ko so se spomnili in mi dejali: »V disertaciji pa le popravi pomen besede 'molba'. Ne pomeni prošnje, ampak čaščenje Najsvetejšega. To besedo poznamo samo Prekmurci«.

S škofom Jožefom sva poskušala Boga počastiti pri večerni molitvi brevirja, pa tudi na skupnih potovanjih. Jaz sem šofiral, oni pa so molili rožni venec. Zelo radi so imeli nebeško Mater Marijo. Vsak dan so se ji priporočali v molitvi. V mladosti so bili kaplan pri Mariji Vnebovzeti v Turnišču. Pri litanijah je njihov glas postajal vse tišji, presledki med posameznimi vrsticami vse daljši. Njihova utrujena glava se je naslonila na naslonjač sedeža. Jaz pa sem hvaležno in pol glasno zaključil molitev: »Bodite pozdravljeni, škof Jožef, vi dika Slovenov, Slovenske okrogline sonce in žarek in vodja. Bog naj vas ohranja med nami še mnogo, mnogo let!«

In ta mnoga zemeljska leta gospoda škofa Jožefa, skoraj 99 jih je bilo, so se izpolnila včeraj pozno zvečer, na vigilijo praznika Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. Tudi smrt našega gospoda škofa Jožefa nam prinaša Božje sporočilo: Taki velikani ne umirajo kdaj koli. Umirajo v Kristusu in zato umirajo na dan milosti in bogatih duhovnih sporočil ter darov. Kako mirni smo lahko ob smrti gospoda škofa Jožefa, ko po vesoljni Cerkvi iz nebes Kristus sedaj njim namenja povabilo: »Pridi, blagoslovljen mojega Očeta! Prejmi v posest kraljestvo, ki ti je pripravljeno od začetka sveta.«

Gospod škof Jožef so bili tisti škof k so v svoji osebi čudovito združevali telesna in duhovna dela usmiljenja. Lačnim so dajali jesti, žejnim piti, sprejemali so tujce, oblačili revne, obiskovali bolne. Pri tem pa so grešnike svarili, zmotne učili, dvomljivcem svetovali, žalostne tolažili, krivico trpeli, žalivcem odpuščali in za žive in mrtve Boga prosili.

Gospod škof Jožef so nam bili znamenje Kristusove dobrote in pozornosti do vsakega človeka. Njihova dobrota jim je dajala okras duhovne iskrenosti in življenjske privlačnosti. Tudi po njihovih telesnih in duhovnih delih usmiljenja nam je bil Bog nenehno blizu. Vsa svoja dela so gospod škof Jožef opravili z veliko ljubeznijo do Boga in do ljudi. V sebi so namreč nosili veliko odgovornost do osebnega zveličanja in zato so vedno takoj znali in hoteli poskrbeti tudi za druge. Verovali so, če hočejo v nebesih obstati, potem morajo tudi drugim pomagati priti v nebesa. Gospod škof Jožef so zato hoteli pred Bogom stati v vrsti najmanjših bratov in sester, v vrsti siromakov. Vedeli so, da so med najmanj pomembnimi brati in sestrami najbolj dobrodošli pri Kristusu.

Spoštovani gospod škof Jožef, vaše poti ob Gospodovih dnevih ali ob nedeljah so vedno bile vesele škofovske poti – od župnije do župnije. Na dan Gospodovega dne, pa se je ta korak ustavil za vstop v Očetovo hišo. Hvala vam, da ste bili naš dobri pastir, ljubeč učitelj in voditelj. Naj bo blažena vaša večnost v nebesih.

Jezus Kristus, Kralj vesoljstva, bodi usmiljen in velikodušen z veličastnimi darovi našemu dragemu škofu Jožefu Smeju.

- amen