Reformacija Korone

sobota, 31.10.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Sobota, 31.10. 2020 – soboška stolnica- 30. navadnega tedna

Reformacija Korone

Pogled katoliškega škofa na reformno gibanje, ki ga je sprožil duhovnik Martin Luter, kar je potem pripeljalo do velikih pretresov v Cerkvi in širši družbi, ki so močno določali tudi zgodovinske tokove na Slovenskem, še posebej pa pri nas v Pomurju, spremlja nekaj nelagodja v smislu: kaj pa je tega treba bilo. Ljudje smo namreč pogojeni in to najprej v lastni družini, ki živi iz daljne tradicije prednikov, ta pa določa zgodovino, ki je zmeraj predmet našega proučevanja in zato tudi določenih sodb. Pri tem velikokrat poudarjamo v čem in kje so naše prednosti pred drugimi. To pa nam lahko precej zatemni prvotno luč našega skupnega verovanja v Jezusa Kristusa.

Kristjani, neglede kateri Cerkvi pripadamo, smo v nenehnem v duhovnem boju za našo vero.  Zakaj v boju? Sile teme namreč nočejo, da bi mi verovali. Ta boj je močno izkusil tudi sv. Pavel, saj Efežane opozarja: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6, 12).

Čeprav smo v Kristusu opravičeni za večno življenje, se Bog še zmeraj bori za nas, vendar pa ne brez nas. Bog potrebuje našo svobodo, naš svobodni pristanek, da hočemo biti z njim, da ga priznavamo za Stvarnika, ljubimo kot Očeta in da mu sledimo v tem, kar nam za življenjske odločitve ponuja Sveto pismo.

Pri tem pa vsi vedno bolj občutimo, da se nam dogaja nekaj, kar nas bega in mogoče celo dela zmedene: Pozicijski zvodi, s katerimi smo donedavnega upravljali naše družbeno in zasebno življenje ter celo naše krščanske Cerkve, se nam močno rahljajo.  Ves svet je v procesu velikih sprememb. Kakšnih? Natančno še ne moremo vedeti, še manj kam nas bodo te spremembe pripeljale. Epidemija korona virusa je samo del neke zgodbe, ki ji še ne vemo naslova. Dogodki so nas dobesedno prehiteli. Kar bi se naj zgodilo čez deset let, se je zgodilo zdaj. Čez deset let bi namreč po predvidevanjih poznavalcev krščanstva prišlo do še mnogo večje duhovne krize, ki bi nam dobesedno spraznila cerkve. Že zdaj je duhovna kriza posledica prehoda iz tradicionalne k osebni veri. To pomeni, da je vse manj takih, ki verujejo zgolj zaradi družinske tradicije in zato tudi vztrajno upada število vernikov, ki se udeležujejo svete maše ali  božje službe po naših cerkvah. V cerkev prihajajo predvsem tisti, ki so prišli do osebne vere, kar pomeni, da evangelij vpliva tudi na njihove življenjske odločitve. Zaprtje cerkva v času epidemije pa nam je delež nedeljskega občestva okrnila na eno tretjino.

In kako naprej? Ob ekumenskem srečanju v Lundu na Švedskem, 31. oktobra pred štirimi leti, smo vsi občutili lepoto in pomen tega dogodka. »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4) je Jezusova zapoved ter hkrati zagotovilo, da je on počelo edinosti in rešitve. Papež Frančišek v tej Jezusovi zapovedi vidi možnost, da se vsi zopet približamo Jezusovemu srcu tik pred njegovim dokončnim darovanjem na križu. Pri tem pa najprej gre za odpoved. Zdaj je že povsem  jasno, da je boj s korona virusom v resnici boj s samim seboj, ne z drugim, temveč s samim seboj. Čemu sem se pripravljen odpovedati, kaj sem pripravljen storiti, da bi drugemu bilo dobro, da mu bo še bolje, da bo obstal in da bo živel varno, zdravo in polno življenje? Znati in hoteti odpovedati se sebi v dobro drugega, pomeni umiranje in vstajanje v Kristusu, da bi tudi mi imeli življenje v obilju. To je duhovni proces vere, ki obeta ponovni zagon naših skupnosti.